7.4.2021

Od otroštva sem si želela živeti v Ljubljani. Ljubljana je pač zame Kraljica. Kolegice študentke me niso razumele, ko sem še v študentskih časih za vikende ostajala v Ljubljani, vse so komaj čakale, da grejo za vikend domov.
Danes nimam kolegic. Takrat prijateljic nisem imela. Prijateljice sem izgubila v osnovni šoli. Oče mi je rekel, da sem jim “pi**** dim”. Takrat mu nisem verjela. Pravo prijateljstvo je težko imeti in še težje vzdrževati.
V srednji šoli se nisem mogla z nikomer povezati. In vse so že imele svoje prijateljice od prej. Sem pač introvertirana oseba. Ampak sem vedno za zabavo.
Danes nimam prijateljic in tudi po forumih berem, da jih ženske nimajo. Da imajo moža, otroke in to jim največ pomeni.
Jaz sem verjela, da sem nekaj dosegla v živlljenju. Da imam partnerja, ki mi je tudi prijatelj. Ki mi pomaga vedno.
Vedno mi je pomagal. Da bi mu pa lahko čisto vse zaupala, to pa nisem mogla. Nekaterih stvari o meni nihče ne ve. Nekatere stvari o meni ljudje vejo, takih ljudi se pa izogibam. Oziroma se jih ne rabim načrtno izogibat, saj živim stran od njih.
Še vedno čakam. Čakam, kdaj bom pozabila. Ne, da sem nesrečna, ker ne morem še pozabiti.
Pred skoraj 2 letoma mi je umrla ljuba oseba. Lahko bi rekla najljubša. Na začetku je bilo zelo, zelo hudo. Danes pa ne morem verjet, da je minilo že skoraj 2 leti. In zdaj mi je lažje kot na začetku. Po tem sklepam, da mi bo uspelo tudi večletno zvezo čez čas preboleti.
Končno živim tako, kot jaz hočem. Brez, da mi kdo pridiga. Brez, da mi kdo svetuje, daj si leče namesto očal, shujšaj, in boš uffff … dobila kateregakoli.
Nočem nikogar. In ne vem, zakaj bi se morala urejat za druge. Uredim se tako, kot mi paše. Ne ličim se, ker se mi ne ljubi. Vedno je tako, da si kupim makeup, potem pa ga na uporabljam, ker se mi ne ljubi.
Nočem nikogar, nočem otrok, tako, kot sem povedala pri 15. letih. Edina oseba, s katero sem želela otroke, je ni več. Ne bom delala izpita za avto, ker ga sedaj zares sploh ne potrebujem. Če je nuja, vzamem taksi. Tega se privajam zadnje čase. Ampak samo občasno.
Rekel bi, da sem zbežala pred problemi. Jaz pa vem, da ne bi več šlo naprej, da se nič ne bi spremenilo, da ne bi mogla popravit tistega, kar sva imela.
“I’m broke”. Ampak s selitvijo iz enega stanovanja v drugo bom prišparala. Komaj sem se dobro preselila in se sedaj učinek še ne vidi.
Povem vam, seliti se po cca 2 mesecih in pol je bilo zelo naporno zame. In sem si rekla, da se ne selim več (iz “Ljubljane v Ljubljano” sem šla). In res se nočem več seliti. Karkoli bo.
Na dopust ne grem, čeprav obožujem morje in lani sploh nisem bila na morju, pa tudi predlani ne. Očitno se me drži taka sreča, da ga vidim samo na par let. Ne bi se pa preselila na morje, kjer nonstop piha. Lepo mi je iti tja (boljše, ko ne piha), vonjati tisti morski zrak, poslušat čričke … Obožujem mivko, morje in vročino. V naslednjem življenju bom ležala na ležalniku na peščeni plaži in pod senčnikom srkala koktajl.
Tudi zdaj mi ni težko, na Hrvaško ne grem. Nazadnje sem bila v otroštvu s starši in je niti ne pogrešam, ker je tega že kar nekaj let nazaj. Ne bom se ukvarjala z ukrepi, ki so vsak dan drugačni. Nimam več časa za to.
Novoletnih zaobljub, ki sem jih prvič v življenju napisala, se pa recimo da kar držim. Baje se jih ne sme povedat, ampak me tu gor itak ne poznate.
Ena je, da se v 2021 ne bom zaljubila in to mi kar uspeva. Druga je, da bivšega ne bom kontaktirala in tudi to mi uspeva. Tretja je, da bom shujšala. To mi ne gre ravno od rok, ampak ko bo poletje bom itak manj jedla, kakšne riževe solate, pa to. (Riževa solata je na mojem seznamu za priravo/kuhanje, poleg hrenovk v testu, pa še nekaj sem želela pripraviti, česar se sedaj ne spomnim. Sicer ne maram kuhati, slaba sem v kuhanju, pa potem vsem rečem, da ne kuham.) Četrta je, da bom uživala. In to se mi dogaja. Prej v zvezi sem mami lagala, da sem srečna. No ja, saj na začetku sem bila. Ampak jaz sem ji vselej do konca govorila, da sem srečna (mama ima navado, da sprašuje to vprašanje in se sigurno počuti najbolj srečna, če je njen otrok srečen). Zdaj se lažem samo še o tem, da imam denar. Ampak brez denarja sem bila že davno prej, pa vseeno nisem nikomur težila s tem. Ena od novoletnih zaobljub je, da se bom znebila limita na kartici oz. minusa.
Dohodnine letos ne bo oz. jo bom morala par centov vrniti, tako pravi informativni izračun. Z regresom si bom delno pokrila minus. Morala bi še vsak mesec prišparati na plači, da bi prišla letos na 0. Ampak sem taka zapravljivka, da ji ni para. Ko zagledam oz. dobim denar, sem kar bolna, če ga ne zapravim.
Ampak vrnila sem že veliko denarja v življenju oz. štipendijo, ker nisem magistrirala, samo diplomirala. Pa tudi izposojen denar sem vrnila. Ni vrag, da ne bi prišla letos na 0. Vsaj potrudila se bom.
Ena zaobljuba je bila, da bom prišparala. To bo pa že malce težje. Zapisala sem tudi znesek, ki ga želim prišparati. Bomo videli, kaj se bo zgodilo do 31.12.2021.
P.s.: 3.4.2021 je bil moj najljubši dan/večer/noč, odkar živim.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 7.04.2021

29.03.2021 – Dolgčas

Ja, prej v zvezi mi je bilo dolgčas Sedaj mi je tudi dolgčas. Torej sem bila za ves dolgčas kriva jaz sama?
Sem pa zadovoljna. Tako vsaj verjamem. Nimam več skrbi. Čutim svobodo. Saj ne, da prej nisem bila svobodna. Ampak tisto prej je bila drugačna svoboda.
Sedaj me nič več ne skrbi. Ne kaj bo jutri, ne dan potem (še veste tisti komad?).
Grem v službo, kjer uživam. Končno sem začela uživat v službi. Mogoče je to, da sem zadovoljna z vsem (tudi če so stranke “fine” in nergajo) krivo to, da sem dobila točno tisto, česar prej nisem imela.
Jem dobro, spim dobro, zdravje je odlično.
Samo nedelje so ratale dolgočasne in za nameček sem še v ponedeljek doma. Kaj bom počela, nimam pojma.
Je pa lepo biti brez skrbi in prespati nedeljske popoldneve po super nedeljskem kosilu, ki si ti ga niti ni treba skuhati.
Začela sem se počutiti kot kakšna študentka. In če sem lani ob rojstnem dnevu v službi skoraj zajokala od tega, ker nisem bila srečna, vem, da se bo po enem letu marsikaj spremenilo. Letos za rojstni dan ne bom jokala od žalosti. Ampak bom vesela in nasmejana, ker sem svobodna.
A do takrat je še kar nekaj mesecev.
Meni svoboda pomeni, da kot odrasla oseba lahko počnem, kar si želim in kar me je volja. Brez občutka, da me bo kdo obsojal, brez občutka krivde, da sem nekaj naredila narobe. Brez občutka, da moram nekaj narediti, da ustrežem določenim ljudem. Odgovarjam sama sebi. Skrbim sama zase. Fokusiram se na sebe. Samska sem končno prava jaz.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 29.03.2021

13.1.2021

Sem prišla samo malo pogledat, če so me že tudi tukaj blokirali, kot na enem forumu. Res se moram umaknit s spleta. Še dobro, da zaradi muhavosti na Facebook konstantno objavljam in brišem objave.
No, pa ne bo nič s slovenskim morjem letos. Niti s toplicami. Če se bo treba cepiti za prehod občin, ne bom mogla niti h staršem več.
Razmišljam, da bi si kupila še kakšno majičko od Carla Vernona (eno že imam).
Angleščina ti odpre svet. Če znaš angleško, lahko pobiraš podatke od vsepovsod in jih pretvarjaš v informacije.
Ne vem, kaj bi še napisala, da moja objava tudi tu ne bo izbrisana ali blokiran račun.
Ne morem na proteste, ker spet delam popoldan.
Ahhh, če nisem bila 2012 na protestih, potem mi tudi zdaj ni treba. Takrat nisem imela časa, sedaj spet ne. Verjetno je tako najboljše.
Srečno novo leto pa si voščimo kdaj drugič. Danes vam zaželim samo: ne bodite ovce.

  • Share/Bookmark

1 komentar 13.01.2021

12.12.2020

Vsaka 40-letnica bo rekla 30-letnici, da je še mlada, vsaka 30-letnica bo rekla 20-letnici, da je še mlada.
Kako je to grenko. Pri 30-ih nisi nič več mlad, če pomisliš na to, kako lepo si se imel v 20-ih, zdaj pa se nimaš več tako lepo.
Zakaj vedno gledam za nazaj, živim v preteklosti? Ker je v prihodnosti vedno neka obveznost.
Ko sem bila v 20-ih, sem bila brezskrbna. No ja. Danes za skrbi, ki sem jih imela takrat, samo zamahnem z roko.
Življenje je bilo lepo.
Še prej, pri 16-ih ali še prej, sem sanjala, kako bom nekoč (ko bom velika) šla na Rock Otočec.
No, potem so ga ukinili, preden sem imela “več jajc”.
Danes pa ne moreš nikamor. Nikamor. Na noben koncert. Na noben festival.
Ko preverjaš za festivali na internetu, so datumi od julija naprej, nekateri celo oktobra. Pa bodo oktobrski koncerti 2021 izvedeni?
Saj veste, kaj se je začelo letos oktobra …
Kako naj ne bi sanjarila o letih, ko je bilo lepo? Letos je marsikdo dopolnil okroglo obletnico (tudi jaz). Namesto, da bi se veselili, je bilo vse grenko.
Včeraj sem poslušala Davida Guetto na festivalu. Na Youtubeu. In tudi gledala video. Seveda so bili vsi “zadeti”, ampak so se vsi imeli radi. Vsi so bili veseli, da so tam. Vsi so sodelovali. Vsi so bili nasmejani. Vsi mladi in polni življenja.
To so nam vzeli.
Danes pa se borimo za starejše, vse samo zanje; zato, da se lahko potem rinejo mladim v obraz na blagajni. Eni so v svojem svetu, ampak zakaj moramo drugi trpet zaradi njih?
Aja, to je samo še ena floskula: ohranimo starejše.
A veste, kaj ohranjamo? Da medicinske sestre ne izgorijo. Ker, kdo se bo odpovedal družini, da bo skrbel za bolnike na intenzivnih? Tisti, ki se za to odločijo, imajo partnerja, ki se je pač odločil, da bo imel navidezno družino. Isto bi bilo, kot če bi otrok bil v enostarševski družini.
Vsakič, ko slišim, da nekdo skrbi za otroke (naredi vse od a do ž), žena/mož pa dela (po 12, 24 ur), se sprašujem, a so si tega res želeli?
Ljubezni brez bližine ni. To je resnica. Ne moreš trpet brez partnerja ob sebi. Ne moreš biti za vse sam, čeprav je partner s tabo.
A v resnici ga nikoli ni.
Opažam, da so ljudje z manj denarja bolj srečni. V eni knjigi sem prebrala (verjetno v Odkrivanje preteklih življenj), da se nam ni treba sekirati, če imamo denar. Ne zagovarjam revščine. Ni se nam treba sramovati, da imamo denar. Seveda ne, da imamo preveč denarja. Da želimo več denarja. Kajti potem iščemo izgovore, kot so: grem v boljšo službo, ker bo za oba boljše. Finančno. Kaj pa vse ostalo?
Kaj pa čas? Čas, ki ga preživljaš s partnerjem/partnerico, možem/ženo? Tega časa sploh ni.
Zato ne rabim denarja. Uživam sproti. Seveda si vsak dan ustvarjaš nek pregled nad financami, ampak da bi se sekiral zaradi tega? Ni vredno. Ni več vredno.
Stvari se spreminjajo, denar ti ostane. Nimaš pa več sreče. Nimaš več bližine.
Ja, živi za današnji trenutek. Velikokrat sem že prebrala, da ne smeš živeti v preteklosti. Ampak kaj, ko je bila preteklost vedno boljša kot sedanjost, da ne govorimo o prihodnosti.
Preteklost je za vsakogar vedno boljša kot sedanjost. Vsaj zame. Dokler se ti ne zgodi kaj spontanega, kaj lepega.
Ampak zame je sedaj lepa le glasba.
Samska sem čisto druga oseba. Bolj vesela. Kaj, ko se v vstopu v zvezo vse spremeni. Rešitev je na dlani.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 12.12.2020

10.12.2020

Pašejo mi zvoki na cesti – ali naj bo to smetar, ki je prišel pobrat smeti, kar zelo cenim. Pomislite, kaj bi svet brez smetarjev. Lahko so to avtomobili ljudi, ki so prišli iz službe. In pašejo mi zvoki na hodniku, iz zgornjih nadstropij … Tako vem, da se dogaja. Otroci pišejo naloge, se družijo s starši, nekdo je zgoraj šel na wc. Ja, vem. TMI.
Ko sem bila v študentskem domu, mi je bilo prav tako všeč, da so se stanovalci sprehajali po hodniku do kuhinje, ali da so se družili v kopalnici – to je bil pač največji prostor v nadstropju.
Tudi če si sam v svoji (študentski) sobi, nisi sam. Poleg tebe je še veliko ljudi, ki imajo podobne skrbi kot ti, ki so prav tako ljudje, kot ti.
Prijetno mi je. Boljše se počutim kot prej v ogromni hiši, ko sem bila večinoma sama. Nikjer nikogar in nisi mogel “poslušat” sosedov. Res, narava je lepa stvar. To sem pač izgubila. No, pa saj v naravo takrat nisem hodila in mi niti ne manjka toliko. Ko bo čas, bom že šla na kakšen prostovoljni sprehod.
Za zdaj pa rada uživam v svojem miru. Poslušam veliko glasbe. Zdaj sem obudila spet svojo ljubezen do poslušanja glasbe. Všeč mi je. Vse je tako lepo.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 10.12.2020

9.12.2020 – zadovoljstvo, sreča

Danes je bil en tak čudovit dan. Ne morem vsega povedati. Lahko samo rečem, da sem se na koncu postavila v čakalno vrsto za aranžma za en koncert. Koncert of a lifetime. Zdaj samo držim pesti, da kdo odpove in pridem jaz na vrsto. Glede na to, da sem naročila samo 1 aranžma, bi morala priti prej na vrsto kot kdo, ki je naročil več aranžmajev, kajne?
Že cel dan sem navdušena nad življenjem.
Ostanite v cvetju.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 9.12.2020

4.12.2020 – Osamljena

Po enem tednu, odkar živim sama, prvič čutim osamljenost. Pa saj je bila že prej, si rečem, saj sem bila že prej sama. Samo zdaj je drugače. Nimam komu težit, povedat, kaj se mi je dogajalo v službi. Zdaj pa sem sama s sabo.
Čeprav vem, da z osebo, s katero sem bila, ne bi mogla biti več oziroma da z njo ne bi bilo bolje, si zdaj želim vsaj malo družbe te osebe, čeprav vem, da je ne bom dobila. Ampak saj je tudi prej nisem dobila. Ta oseba pač nonstop dela. In ko ne dela, ima delo okrog hise, ker pač živi v hiši.
Še jaz sem bila več nedelj prosta, kot pa ta oseba, pa delam v živilski trgovini.
Žalostna sem in mogoče bom tudi jokala. Jokala pa zato, ker sem si nečesa želela, kar ni bilo izvedljivo. Želela sem biti s to osebo.
Ampak ta oseba nonstop dela. Še več kot jaz, pa delam 6 dni na teden.
Je res vse v denarju? Je potrebno iti v bolje plačano, a naporno službo, da boljše živiš?
Koliko časa še?
Nekateri pari, možje in žene, delajo 5 dni na teden in to vedno samo dopoldan. Potem pa se kregajo in se med vikendom ne morejo prenašati med seboj. Iščejo si domače delo, samo, da ni potrebno biti s partnerjem.
Ko bi vedeli, kaj imajo … Dobro plačano službo, samo dopoldansko, pa vikende proste.
Včasih se ne morem načuditi ljubezni dveh oseb, na minimalcu, ki komaj shajata, delata zjutraj, popoldan, ponoči, a se ljubita.
Seks ni samo za delanje otrok. Seks je, da se predajaš eni osebi vedno znova in znova. To je lepo. Kdor v mladosti reče, da mu seks ne pomeni big deal, je nor.
Razumem, če bi to rekel 70-letnik.
Osamljena sem in sama.
Rešila sem se – ne razmišljam več, da bi šla pod vlak.
Imeti otroke je lepo. Lepo je videt, kako so starši veseli svojih otrok.
Jaz jih ne bom imela.
Nimam več cilja v življenju.
Morala si ga bom poiskati.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 4.12.2020

21.11.2020

Kolikor imam podatkov iz svojega zunanjega diska, sem ta blog začela leta 2016. In to januarja 2016. Takrat sem na blogu objavljala kazala strokovnih knjig. Po bibliotekarskem kodeksu, ali kako bi rekla, po zakonu, se ne sme javno objavljati kazal knjig, saj so del vsebine, vsebina pa je avtorsko zaščitena. No, kasneje, ko sem objavila kar precej kazal strokovnih knjig, sem le-te umaknila, izbrisala. Lahko jih najdete še na nekem drugem blogu, vendar tistega bloga že dolgo ne uporabljam več. Zdelo se mi je fajn, da ni treba posebej v knjižnico, ampak da lahko kar na spletu na podlagi kazala preveriš, katera knjiga ima določene podatke (za seminarsko …).
Na tem blogu sem občasno pisala tudi prave dnevniške zapiske. Na primer, ko sem vse objave zbrisala, sem na novo 5.6.2020 objavila svojo staro objavo iz 22.6.2016, ki sem jo imela shranjeno na računalniku. Objavo sem še enkrat pregledala in je tako, kot je objavljena sedaj, malo spremenjena. Kakšna beseda je dodana, popravljena ali odvzeta. Bistvo pa je isto.
Objave sem začela naslavljati z datumom objave, čeprav je pri vsaki objavi avtomatsko urejeno, da se datum sistemsko pojavi. Nekatere objave imajo poleg datuma naslov.
Veliko stvari, ki sem jih napisala v objavah, se ne držim. Veliko je nasvetov, ki bi jih dala drugim, prijateljicam, znankam, (bivšemu) partnerju, staršem, sestri. Ampak jaz sem se jih držala le kratek čas, če sploh. Oprostite mi, prosim. Vem, da je najboljši zgled ta, ki ga pokažeš z dejanji, ne z besedami.
Mislim, da se za nekaj časa, ali pa tudi ne – sem muhasta, trmasta, dobra kot kruh, žleht kot hudič (to imam po očetu), poslavljam od bloganja.
Že nekaj časa nisem na pravem mestu, ta korona je pa naredila svoje.
Včasih sem sedela v veliki dnevni sobi, zvečer, poslušala Brothers in Arms, gledala skozi veliko okno in razmišljala, kako bo lepo imeti otroke in vnuke s to osebo, s katero sem bila.
Danes ob misli na to sanjarjenje samo še potočim solzo.
Veliko se dogaja ta mesec, saj, kot sem napisala v prejšnji objavi, dnevi minevajo kot koraki. Saj se spomnite pesmi, kajne?
Zame se s selitvijo ne bo nič spremenilo, še vedno bom vstala, šla v službo, za to porabila kar nekaj časa, oddelala svoje, ter se nato vrnila domov, za kar bom spet porabila kar nekaj časa. Tako je bilo tudi do sedaj, samo, da grem tokrat v novi dom. Potem bom pa počivala, spala (še posebej, če bom delala dopoldan), pospravila, oprala, počistila. Vse bo isto. Na novo bom kuhala – ker do sedaj je za to skrbel (bivši) partner.
Že dolgo nisem na mestu in upam, da se bo z mojo odločitvijo moja psiha popravila.
Določene stvari mi ne bodo več visele nad glavo.
Kako zanimivo je, ko se človek razide, in si pove, kar si prej nikoli ni povedal. Ko bi se vsaj prej pogovarjal in ne bil tiho, vsak zase, vsak na svojem koncu.
Pa lep dan.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 21.11.2020

7.11.2020 – “In dnevi minevajo kot koraki”

Jaz se drugače počutim, če je moja nadrejena Bosanka, Srbkinja, Makedonka ali kaj še, kot pa drugi. Za nekatere je mogoče to normalno. Zame pa ni. In s tem, da te osebe nimajo fakultete, nobene izobrazbe. Pač prišle so iz južnih držav v Slovenijo in so tu “uspele”.
Potem pa slišim, da nekdo, ki ima doktorat in je asistent na fakulteti, zasluži 850 € mesečno. Kaj?!
Niti partner me ni razumel, ko sem mu rekla, da on dela s sebi enakovrednimi, se pravi z diplomiranimi sodelavkami in sodelavci, iz iste stroke. Med sabo se imajo kaj pogovarjat. To je čisto drugo. Jaz se s sodelavkami nimam kaj pogovarjat, ker smo kot na različnih planetih. Čisto drugače je, ko se pogovarjam s kolegico iz fakultete. Čeprav se to zgodi zelo poredko, ampak ko se pozdraviva in si zaželiva lep dan, sem še cel dan vesela, da sem bila “del” nečesa, kar me dejansko zanima.
Dnevi minevajo (danes je minil kot bi mignil), tedni grejo, mesec mine in že je tu spet plača. No, še malo, pa bo. Ampak ko se človek za minuto (in samo minuto) ustavi, se zave, da vse teče naprej, ampak je vse še vedno isto. Ali pa je vsaj tako z mano. Po več kot letu dni sem še vedno v isti službi, čeprav ne maram ljudi (prav sovražim jih na veliko momentov) in me delo v živilski trgovini ne zanima. Čeprav sem sama pri sebi že velikokrat zagrozila z odpovedjo, odpovedi ne morem dati. Rabim službo, ker rabim denar.
Kako to vpliva na moje zdravje? Bolj slabo. Moji živci niso narejeni za delo s primitivnimi ljudmi. In če sem živčna ali slabe volje, mi ni do heca. Na splošno sem resna oseba. In če se kdo z vso resnostjo heca z mano, sem zelo jezna.
Spet sem se vdala sladkorju, moji drogi. Še knjige Oprani možgani nisem prebrala (drugič) do konca. In se že takoj pozna na mojem spominu, odkar sedaj 2 dni jem sladkor, da sem bolj pozabljiva. Manj sem osredotočena, stvari takoj pozabim. Res je nekaj na tem. Ampak odkar sem se (spet) vdala v usodo, da odpovedi v nobenem primeru (razen, če bi dobila delo v knjižnici) ne morem dat, mi je čisto vseeno.

  • Share/Bookmark

1 komentar 7.11.2020

5.11.2020 – Ko bi me vsaj kdo razumel

Mogoče imam težave s ščitnico in sem zato konstantno živčna.
Mogoče imam kakšno psihično bolezen, ampak to ni depresija, ker pri depresiji ne moreš nič.
Moje življenje sploh nima smisla.
Sekiram se zaradi stvari, ki se vsem drugim zdijo nepomembne.
Če bi lahko pozabila, da so mi rekli, da “ni samo blagajna moja”.
Niti ne vem, kdo je to rekel in niti ne vem, kaj je pomenilo.
Če bi lahko pozabila, da sem jaz kriva še za tisto, za kar nisem kriva.
Če bi lahko pozabila, da sem od življenja hotela le, da delam v knjižnici.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 5.11.2020

Prejšnja objava


Kategorije

Tagi