1.12.2021

In kaj ste sedaj dosegli s protesti? Samo to, da “vaši dragi odloki”, ki niso zakoni, grejo v Zakon.

Kako lahko nekdo argumentira, da je svoje otroke cepil proti otroškim boleznim, ker je bilo obvezno po Zakonu, s cepivom proti covid-19 pa se ne bo cepil, ker “je na hitro skupaj spacano”? Kaj pa, če bi bilo obvezno po Zakonu? Bi rekli, “ah, sem se, ker je obvezno po Zakonu”?

mRNA zdravila/cepiva so obstajala doolgooo pred covid-19.

Podoben primer je bil včeraj na televiziji, namreč da se z odlokom ne sme hranit ptic s kruhom, vi pa jih hranite s kruhom. Zakaj? A zato, ker je odlok in ne Zakon?
“Saj ne piše.”

Ali lahko uporabljate pamet?

Jezi me tudi, ko pomislim, da so isti, ki so proti cepljenju proti covid-19 darovali za “revolucionarno zdravilo” za Krisa. Čeprav ne poznam nobenega takega, ampak predvidevam, da obstajajo. Kako so lahko za “revolucionarno zdravilo”, o katerem ne vejo nič in proti cepivu proti covid-19, o katerem ne vejo nič?

Zelo sem trmasta, kritična, rada se kregam. Saj zato pa sem ostala sama, brez partnerja, brez prijateljic. Rada dajem ljudem mislit. Ljudje pa se nehajo pogovarjat z mano, namesto, da bi argumentirali.
Smo v demokraciji, vsak lahko pove svoje mnenje in vsak se lahko z njim ne strinja. Ampak naj vsaj razumno argumentira.
Če boste šli brat stare objave, boste brali, kako sem bila marca 2020 proti maskam (čeprav sem jih vedno redno nosila – na nosu), proti vsemu …
in se obrnila za 360°.

Poiščite v iskalniku: “ko se spremenijo podatki” …

Zgoraj govorim o svoji bežni znanki. Ni moja prijateljica. Vsake toliko jo kontaktiram na FB. Parkrat na leto.

Sploh pa … sem obupala. Obupala sem nad ljudmi.

Sem introvertirana oseba; celo življenje sem bila. Le, da se sedaj po novem spet bolj posvečam svoji introvertiranosti in jo na novo odkrivam.

#introvertiranci bomo zmagali.

Spet sem si snela Tiktok. En Tiktok, ki govori, da so Elon Musk, Bill Gates, Zuckerberg introvertirani, sem všečkala. Made my day. (Polepšal mi je dan.)

Kaj berem?

Danes sem do konca prebrala Ženske v evropski zgodovini (Gisela Bock, *cf., 2004). Nisem si delala izpiskov, nisem si zapisala svojih komentarjev. Zdi se mi brez veze vlagat trud, da potem to objavim na blogu. Mar ni moje mnenje nepomembno? Naj ostane v moji glavi.

Sem pa danes knjigo vrnila in si izposodila Voljo do moči od Nietzscheja. Moram ga spet prebrat. No ja, saj ga nikoli nisem zares študirala. Oprosti, fakulteta. Saj zato pa sem tudi dobila temu primerno oceno, ampak sem dobila vabilo, da jo izboljšam. Nisem je šla izboljšat.

Ja, lena sem. Zelooooo lena. Že celo življenje. Lahko bi se bolj potrudila. Ampak zakaj? Zato, da se bodo ljudje obrnili in nehali govoriti z mano, namesto, da podajo argument? Brez veze. Očitno si ustvarjam življenje, ki mi ustreza.

V živo čim manj govorim z ljudmi. Ker me živcira. Tudi z domačimi.

Imam pač mnenje na vse in vsakogar. Mene nihče ne skritizira, ker nikomur ni mar.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 1.12.2021

26.11.2021 – Izposoja in vračilo v MKL

Včeraj sem v knjižnico Šentvid vrnila Vzporedni mehanizem globoke države. Na avtomatu. Pri tem mi je pomagala bibliotekarka.
Rekla sem, da nisem vedela, da se v Šentvidu na avtomat lahko vrača gradivo, da sem mislila, da se ga lahko samo izposoja. Potem je bibliotekarka rekla, da v Šiški se ne da. (Upam, da sem jo prav razumela, ker v Šiški je novejša knjižnica, ane?) Jaz sem odvrnila, da saj večinoma hodim v KOŽ in na Bežigrad.
Potem pa sem jo vprašala, kako to, da v KOŽu na avtomatu nimajo možnosti vračila na avtomatih (malo sem že pozabila iz predavanj iz 2014 oz. 2016). Povedala mi je, da so bili knjigomati v Šentvidu in še v eni knjižnici (se ne spomnim) testni (ti, ki omogočajo izposojo in vračilo), tisti v KOŽ pa so novejši in da so planirani vračilomati.
Rekla sem ji, da pa saj je to že stara zadeva (vračilomat); o tem smo se pogovarjali na fakulteti v okviru drugih tujih knjižnic; ne spomnim se točno, ali je bilo govora tudi o slovenskih knjižnicah oz. ali ima kakšna splošna knjižnica (SIK) v Sloveniji avtomat za izposojo in vračilomat (ločeno, saj veste, tako, da pri vračilu ni treba niti vstopiti v knjižnico).
Odvrnila je, da nekateri ljudje niso navajeni na to.

Potem sem razmišljala. Imamo dva problema. 1) Kam bi prezaposlili bibliotekarke na izposoji 2) Kako bi ohranili število članov.
1) Če bi namesto izposojevalnega pulta imeli namesto dveh knjigomatov za izposojo šest knjigomatov za izposojo, štiri osebe ne bi rabile delat na izposoji. Ker pa je vsak 4. odrasel prebivalec funkcionalno nepismen, bi se lahko te bibliotekarke podrobneje usmerile v pismenosti odraslih. To bi lahko bil nov projekt. Informacijska pismenost, bralna pismenost, digitalna pismenost, IKT pismenost, medijska pismenost, matematična pismenost, jezikovna pismenost, finančna pismenost, pismenost za COBISS, … Pismenosti bi lahko bili sklopi, v okviru katerih bi potekala predavanja in delavnice. Potrebno bi bilo resno oglaševat vsak posamezen sklop, da bi se tega udeležilo čim več uporabnikov knjižnice.
Zadnjič sem imela predavanje na Zoomu. Bilo je super in lahko bi tudi knjižnica v okviru teh sklopov uporabljala Zoom. Lahko bi celo bilo vsako predavanje v živo tudi na Zoomu ali oz. v celoti prek Zooma. Seveda bi tiste, ki ne znajo tega uporabljati, morali prav tako naučiti z neko uvodno delavnico in seveda se bi jim tudi vmes pomagalo. „Kako uporabljati spletno učilnico?“ bi bila tudi ena zanimiva razlaga.
Biblioterapija oziroma bibliosvetovanje bi tudi lahko bila ena taka dejavnost bibliotekark, ki ne morejo biti več na izposoji.
Knjižnica bi imela seveda tudi vračilomat in še vedno bi morali imeti zaposlene za pospravljanje knjig po signaturi.
A veste, da sem zadnjič eno knjigo našla pod 33, namesto pod 32? Iskala sem dve knjigi, od istega avtorja, ena bi morala biti pod 32, pa je bila pod 33, kjer sem iskala eno, ki je bila potem v skladišču. Če bi si na primer zamislila, da rabim samo eno knjigo od dveh, bi iskala pod 32 in je ne bi nikoli našla. (Seveda bi potem vprašala bibliotekarko.)
2) Kasneje v dnevu sem razmišljala, da bi vračilomat lahko povzročil, da člani ne bi več hodili v knjižnico. Ne bi mogli videti, če je v knjižnici kak nov A4 plakat s kakšno novo storitvijo ali s kakšnimi novimi dejavnostmi. Kako bi pritegnili člane k izobraževanju o pismenostih?
Pri sladkih stvareh iz trgovine smo imeli problem, ker se kupci niso mogli vzdržat, da jih ne bi kupili, ker so na televiziji videli oglas, ki jih je nagovoril. Samodisciplina tu ni delovala.
Menim, da je v knjižnici težje kot v trgovini, ker se ne gre za tržno vrednost, ampak družbeno vrednost. Kako naj člane prepričamo, da uporabljajo knjižnico in berejo (gradivo)?
Umetnosti so ena taka dobra stvar. Jaz sem s knjigami, revijami, … in poslušanjem glasbe dobesedno zrasla.
Kasneje sem za hobi igrala sintesizer in električno kitaro.
Pa kljub temu obožujem računalnike, obožujem avtomatizacijo, zanima me informatika, robotika, AI, … (in vse nadaljnje kratice, o tem sem že pisala), zanima me tehnologija in razvoj, finance, …
Mene vse zanima. (Razen izobraževanja otrok.)
Zakaj se rada ponavljam v svojih blogih? Ker čutim kot, da nisem slišana. Ker čutim, da se nikomur niti beseda ni vtisnila v spomin. Zato rada ponavljam.
Pa lep dan.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 26.11.2021

25.11.2021

Končno sem prebrala Vzporedni mehanizem globoke države. Moram jo vrniti do 30.11.; je že rezervirana. Mogoče jo vrnem danes.

Običajno je pri meni tako, da berem le eno knjigo naenkrat. Je bilo vmes, da sem imela na pol prebrano Moralo trga, pa Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal.

Ampak nikoli npr. v enem tednu ali pa v enem dnevu ne berem dve ali več knjig hkrati. Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal sem nadaljevala, ko sem v Cobissu že zaznavala, da bo treba knjigo kmalu vrniti. Moralo trga sem od 114. strani do konca prebrala v dnevu, ko sem jo morala vrniti in v dnevu pred tem.

Vesela sem, da sem zaključila z Vzporednim mehanizmom globoke države. Knjiga je zelo, zelo zanimiva. Ko prebereš na papirju, v stavkih, ti postane slika bolj jasna. Zdaj pa samo … na volitve.

Bedno mi je, ko preberem, da ljudje ne bodo volili stranke, ki itak ne pride nikoli v parlament. Če ne bi vsi tako razmišljali, bi morda prišla.

Zdaj me čaka naslednja: Ženske v evropski zgodovini.

O neolibealizmu bom brala kasneje (imam že izposojeno). Moram si namreč narediti nek boljši sistem branja. Da berem tisto, kar sem si prej izposodila.

Branje več knjig hkrati tudi ne bi bilo slabo, ampak jaz to zamenjujem raje z več dejavnostmi hkrati: branje, pisanje bloga, poslušanje glasbe – kmalu bo k temu dodano še igranje inštrumenta (doma, mislim; v šoli sem že začela z urami).

Sobo bi si rada uredila po svoji meri. Želim imeti “clean room”. Za zdaj sem samo spraznila polico nočne omarice. Na njej je nočna lučka in en citat v okvirju za slike (sem naročila sijaj fotografijo citata). Zelo mi je všeč. Vendar pa je, kar je bilo prej na nočni omarici, drugod, ker nisem imela časa za pospravljanje.

Lotiti se moram torej stvari, ki jih imam za stran.

Garderobe se še nisem lotila. Rada bi si spremenila celotno garderobo ali pa vsaj izbrala dve načeli: črno-bela in barvna (za posebne priložnosti). Lahko pa, da se bom ločila od barvnih oblačil. Nisem se še odločila, ker mi je težko. Več oblačil pa mi ni všeč in niti ne vem, zakaj sem si jih kupila: želela sem biti nekdo, ki nisem. Danes mi je žal tistega denarja.

Garderoba pride na koncu.

Menim, da bo proces minimalizacije predmetov v moji sobi potekal dolgo, zaradi zunanjih dejavnikov. Važen je cilj. Pa lep dan.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 25.11.2021

23.11.2021

Kaj berem?

Danes sem prebrala knjigo Morala trga do konca. Verjetno je nisem brala že več kot en mesec, od takrat, ko sem ostala na strani 114.

Knjiga mi je bila res dobra.

Načeloma smo knjižničarke za vse. Sprejemamo vse gradivo. Ne želimo ničesar zažigati na grmadi. Neka knjiga je za nekoga lahko relevantna, za nekoga drugega pa nerelevantna. Lahko je za isto osebo pri neki starosti knjiga nerelevantna, pri neki višji starosti pa relevantna. Knjižničarji moramo znati oceniti, kdaj je neka knjiga za nekoga primerna.

Malo o živilih in psih(ologij)i

Vedno bom trdila, da ni treba, da država regulira, kaj je potrebno zmanjšati, na primer sladkor v sladkih pijačah ali sladkor v predelanih živilih, ampak da se mora posameznik naučiti in zavedati, kaj je zdravo in kaj je nezdravo. Odločitev, ali bo posameznik nekaj konzumiral, pa je čisto njegova in osebna.

Če je neka stvar na trgu, pa če je še tako nezdrava, in če jo še tako oglašujejo, ni potrebno, da se kupi. Človek se mora pač naučiti samodiscipline. Sama vem, kako je to težko. Ampak če konstantno razmišljaš o tem, imaš fokus, se boljše počutiš. Za disciplino oziroma samodisciplino sem se pri tej starosti odločila sama.

Tako, da ni toliko pomembno, ali je nekaj dovoljeno s strani države ali ne, ali bi morala država nekaj regulirati, ampak je bolj pomembno, koliko smo samoodgovorni do sebe in do drugih. Neka mama recimo v trgovini otroku ne bo dovolila kupiti vsega, kar si izmisli, in za to ji bo lahko kasneje v življenju otrok še hvaležen.

Menim, da je treba vedno stremeti k boljšemu.

Delovati po liniji najmanjšega odpora mi ni več všeč oziroma poskušam razumeti ljudi, ki delujejo po liniji najmanjšega odpora (če so npr. zmatrani, nemotivirani – a te se da motivirati). Tudi jaz sem v življenju že delovala po liniji najmanjšega odpora. Če človek čuti, da si nekaj želi, da se rad uči, da rad raziskuje, raste, to zelo podpiram. Zadnje čase mi je všeč besedna zveza intencionalno nakupovanje. In pa tudi intencionalno življenje. Vse je tudi v povezavi s samodisciplino. In samodisciplina ni nekaj negativnega.

Knjiga Morala trga me malce spominja na knjigo Ožina svoboščin.

Fotografiranje zenic v zameno za UTD

Iz knjige Morala trga sem izvedela, da je ideja o UTD starejša, kot sem mislila. Kaj si mislim o fotografiranju zenic v zameno za UTD? Kot veste, sem bila vedno za tehnologijo, za računalništvo, za napredek. UI/UX design mi je bil vedno zanimiv. Prav tako VR/AR … Začelo pa se je že pri približno 11. letih, ko sem se začela zanimati za računalnik in splet. Za kaj bi uporabili fotografije zenic, nisem raziskovala, me pa zelo zanima, kakšna tehnologija bi bila to. Seveda me zanima tudi vprašanje zlorab, varnosti, avtentičnosti … Torej se ne gre za to, da bi podpisala fotografiranje svojih zenic samo zato, da bi prejemala npr. enoletni vsakomesečni UTD. Ali pa doživljenjski, če hočete. Vendar pa bi ljudje, če bi jim to povedala, pomislili najprej na to – da se bi ‘prodala’ za UTD. Ne maram stereotipov.

Če je bilo govora, da po privatizaciji NLB (umiku države iz NLB) o njej ne slišimo več v medijih, naj se tudi energetika privatizira (država naj se umakne iz energetike). Jaz nisem občutila nobenega pomanjkanja, ko se je država umaknila iz NLB.

Naslednje knjige

V zborniku Spretnosti odraslih (ACS, 2018) je govora o individualizmu, kar je nasprotje kolektivizma (ki je omenjen v knjigi Morala trga). Meni se zdi, da z individualizmom ni nič narobe. Moje mnenje je, da individualizem, tako, kot je opisan v tem zborniku, meni ustreza.

Je pa res, da ne poznam vseh teh izrazov in njihovih definicij. Včasih sem delala po liniji najmanjšega odpora, danes pa me zanima vse in bi morala nadoknaditi pri vseh področjih.

Danes sem si tako izposodila druge knjige, ki so v opombah knjige Morala trga.

Kljub temu, da mi je všeč individualizem, nisem proti kritičnemu razmišljanju, izmenjavi mnenj, sodelovanju, … ravno nasprotno: všeč mi je, da se nek izziv rešuje interdisciplinarno. To pomeni, da potrebujemo skupino ljudi iz „vseh vetrov“.

Gledanje informacij ali iskanje informacij

Moti me, da se je med korono toliko zmanjšalo število članov knjižnice. Mar niso ljudje imeli časa zase? So spet brali samo tisto, kar jim je bilo ponujeno (na spletu, na televiziji), namesto, da bi sami poizvedovali? Ehh, … najprej bi jih morali naučiti pismenosti, potem šele pokazati, da obstaja splet. Vsak 4. je funkcionalno nepismen. A veste, to zelo boli. Vzorčno mesto, kot ga imajo v Velenju (https://www.velenje.si/uprava-organi-obcine/11853), bi moralo imeti vsako slovensko mesto, pa ne samo za mlade, ampak tudi za odrasle. Kaj nam pomaga, če mlade spodbujamo k branju, če so kot odrasli funkcionalno nepismeni? Če mlade spodbujamo k inovacijam, če so kot odrasli informacijsko (,…, pa še kaj) nepismeni?

Še vedno pisati blog ali ne?

Danes me je ena oseba (sestra) zelo razjezila. Tako zelo, da se sploh nočem več pogovarjat z njo. Saj se nikoli nisva kaj preveč družili, ampak jaz sem letos večkrat pristopila do nje, ker ji želim vse najboljše. Zdaj pa sem odnehala. Se vdam.

Ob tem sem začela razmišljati, ali bi prenehala s pisanjem bloga, ker bi se raje bolj posvetila branju in igranju inštrumenta, ko ga dobim. Mislim, v čem je poanta izgubljati čas, če te nihče ne skritizira ali noče diskutirati s tabo. Moja sestra, ko želim v njej vzbudit, da bi razmišljala, preneha govoriti z mano. Po drugi strani (mislim, da sem to že napisala) pa mogoče lahko s svojim bloganjem komu pomagam, tudi, če nikoli ne komentira.

Barve

Zadnje čase, še posebej sedaj, ko sem prebrala knjigo Kaj morate vedeti, če ste empat, opažam, da me na izdelkih zelo privlačijo barve. Recimo otroške knjige, ki imajo že na sliki na naslovnici dele, ki se svetlikajo. Ali pa na primer vžigalnik lepe modre barve, ker imam rada (tudi) modro. Ali pa praznični darilni papir, ki ima lepe srebrne zvezdice. In še bi lahko naštevala.

Vendar se vprašam, ali bom res to kupila na podlagi tega, ker mi je všeč barva izdelka ali zato, ker to rabim? Ko se vprašam, ali to res rabim, je moj odgovor nikalen. Zanimivo, kako lahko barva vpliva na nakup, če nismo samodisciplinirani.

Klavir

Že dolgo sem se vozila mimo šole klavirja. Zadnje čase kar pogosto, pa sem že dolgo nazaj (par let) razmišljala, kako bi se bilo lepo učiti klavir.

Ko sem bila majhna, sem od tata dobila en majhen sintesizer kawai. Njemu sem hvaležna, da me je navdušil za glasbo.

Glasba me spremlja od malih nog, poslušam pa jo vsak dan.

In tako sem se vpisala v šolo klavirja, čeprav sem pred kratkim razmišljala, da si kupim akustično kitaro.

Moj tata ima električno kitaro, na katero sem za hobi tudi jaz igrala.

Nikoli nisem hodila v glasbeno šolo, je pa hodila moja najboljša prijateljica iz prvega posta na tem blogu.

Klaviaturi se bom zavezala za 4 leta (obročno plačevanje), šoli klavirja pa sem se zavezala za 2 leti. Seveda po 4 letih ne bom nehala igrati sintesizerja, ampak se bom poskušala vsa ta 4 leta in še več razvijati. Sedaj bom vse vlagala v to.

Zna se zgoditi, da bom celo šla h staršem iskat svoj sintesizer iz otroštva in uporabljala tudi tistega. Čeprav bo ta novi sintesizer moj glavni sintesizer.

Novoletne zaobljube

Lani sem si prvič zabeležila novoletne zaobljube. In dejansko pri meni ta sistem deluje. Nekaj sem jih uresničila, nekaj jih ne bom uresničila. Sem pa že naredila osnutek za leto 2022. Nekatere bom tako iz 2021 prenesla v leto 2022, seveda pa bom dokončno oblikovala nove novoletne zaobljube za leto 2022. Čez leto mi je to res pomagalo, da sem se fokusirala, vmes tudi izgubljala, ampak je možno tudi, da so z razmišljanjem o tem, da so napisane na papir, šle v mojo podzavest in se nisem spraševala in me ni skrbelo, kdaj se jih bom lotila, zakaj sem neuspela, ampak se je kakšna spontano začela izpolnjevati. Verjetno je tudi odvisno od tega, kakšne novoletne zaobljube imate.

Menim, da bi bilo čisto drugače, če bi bile zaobljube samo v moji glavi. Menim, da se v takem primeru ne bi zgodilo ali spremenilo nič. Pa lep večer

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 23.11.2021

21.11.2021

Čas je denar. Kaj pa zdravje?

Če imaš čas iskati ključe ali denarnico po stanovanju, ni problema. Če je ¼ od 100 € preveč denarja za Chipolo, potem v redu. Menim pa, da iskanje ključev ali denarnice po stanovanju, ko se mudi, ljudi spravlja ob živce. A je ¼ od 100 € preveč denarja za zdravje?

Kaj berem?

Prebrala sem Katie Mack: Konec vsega

Knjiga je brilijantna. Po tej knjigi sem dobila navdih, da preberem še kakšne knjige o astrofiziki oziroma astronomiji.

Prebrala sem Judith Orloff: Kaj morate vedeti, če ste empat

Ne vem, kje se je skrivala ta knjiga celo moje življenje. Zelo sem hvaležna, da je bila napisana in izdana.

Nazaj k stari temi

Zanimivo, kako lahko tehnologijo nadgrajujemo, brez, da bi škodili naravi ali ljudem. Govorim na splošno.

Na primer, avtomatiziramo postopke (s tem se ukvarja naravoslovje), da je ljudem lažje pri delu, ampak, če človek zaradi tega izgubi službo, ga moramo usmeriti drugam (s tem se ukvarja družboslovje).

Ustvarjamo strojno in programsko opremo (naravoslovje), da lahko človek vedno bolj raste (družboslovje).

Kam z blagajničarkami?

Definitivno si je vsaka prodajalka v osnovni šoli želela početi nekaj zanimivega v življenju. Verjetno ni komaj čakala, da bi skenirala izdelke na blagajni in opravljala težja fizična dela.

Nekatere najstnice so želele postati frizerke, medicinske sestre, slaščičarke. Verjetno tudi nobena slaščičarka ni sanjala, da bo delala v živilski proizvodnji ampak na primer, da bo imela svoj biznis s slaščicami.

Želja je bilo veliko in vsaka bi lahko po srednji šoli odprla s.p., če bi imela dovolj sredstev. Recimo, da imaš mesečni UTD 450 €, kar je približno znesek mesečnih prispevkov. Ampak, kako bi rešil, da ni treba več delati na blagajni, saj mesečno potrebuješ še za stroške materiala, potne stroške in za življenje?

Predstavljajte si delo blagajničark kot asistentk na daljavo.

Vsaka ima svojo pisarno, kjer vidi stranke. Stranka jo lahko pokliče na pomoč, ko gre nekaj narobe. In blagajničarka izziv reši na daljavo.

Problem je, ko stranka nadere blagajničarko oz. asistentko po telefonu. Kaj pa, če bi za asistentko imeli kar eno robotko? Tudi, če robotko nadereš, ne bo nič čutila, zato se vsak posameznik, ki se znaša nad asistentko robotko, znaša nad samim sabo.

Avtomatizirana naročila

Če ima vsak kos v skladišču RFID, ali še potrebujemo ljudi, ki naročajo živila? Oziroma, zalogo beležimo že brez RFID, RFID je samo sistem za končne kupce, da preko aplikacije vedo, kaj manjka v domačem hladilniku in shrambi (beri prejšnje objave).

Algoritem za naročanje bi morali naučiti še, kakšne so razlike v potrebah na določene dneve v tednu, na določene dneve v mesecu, na določena obdobja (npr. božič, novo leto, valentinovo, velika noč, …).

Naročevalci blaga bi se morali tako – hmmm …, naučiti algoritmov? In jih izpopolnjevati? Na primer, za vsako kategorijo svoj algoritem s posebnimi lastnostmi? Kako bi reševali roke uporabe?

Rok uporabe bi moral biti zapisan ali v sistemu, ampak preko česa? RFIDa? QR? Definitvno bi morali imeti ljudi, ki bi fizično nameščali nalepke z EAN kodo in ceno izdelkom pred rokom uporabe in izločali izdelke, ki jim je potekel rok uporabe. Ali pa lahko to dela robotka?

Še vedno me bega, kako bi dali RFID na svežo solato ali svežo ribo?

Edino, kar mi za zdaj pade na pamet je, da so čisto vsi izdelki pakirani. Ampak nekatere stranke želijo točno določeno količino. Predpostavljajmo, da ni pakirane 32 dag narezane šunke za pizzo. Jaz pa rabim točno 32 dag. Kaj potem?

In nekdo bi še vseeno moral pripraviti te narezke. Kaj pomeni beseda sveže? Ker narezana poli salama je poli salama, ki je bila vzeta iz plastične embalaže in narezana na mesoreznico, prav tako zapakirana in z rokom uporabe, kot tista, ki je v hladilniku že narezana in pakirana. S to razliko, da jo v delikatesi pred tabo nareže prodajalka. Torej kaj pomeni beseda sveže? Ali imamo samo odpor do tega, da za že narezano in pakirano salamo ne vemo, čez koliko rok je šla, pri prodajalki v delikatesi pa vidimo, kako jo samo ona vzame iz embalaže in nareže. Pa kaj ni to skoraj isto? Saj imamo HACCP … tako velja za že narezane in že pakirane mesnine, kot za tiste, ki jih narežejo na licu mesta.

Torej ne rabimo delikates, ribarnic, mesnic – da bi rabili interakcijo z ljudmi, ampak samo za pakiranje svežih živil po nekih količinskih pravilih. To je vse, kar bi počele zaposlene na oddelkih.

Morda pa smo preveč razvajeni in lahko vzamemo tisto predpripravljeno sveže narezano (danes narezano) šunko za pizzo, tudi, če ima 35 dag namesto 32 dag.

Nov problem: če si je oseba v osnovni šoli želela imeti svoj s.p. in delati torte, v proizvodnji pa jih dela robotka in to boljše in natančnejše, kaj slaščičarki preostane? Da samo prevzema naročila strank in začne študirat robotiko? Da začne študirat 3D tiskalnike tort? Material za 3D tiskalnike tort?

Kaj bomo počeli, ko bodo roboti delali vsa manualna in umska dela (knjiga Hrup)?

Učili se bomo. Tisti, katerih odločitve bodo sedaj sprejemali algoritmi, bodo študirali nekaj višjega. Tisti, ki so imeli svojo slaščičarno, bodo študirali nekaj višjega. Mar ni cilj, da smo ljudje vedno boljši?

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 21.11.2021

20.11.2021

(Skoraj sem prodala) 2 Chipolota
Kdaj govorimo o funkcionalni nepismenosti? In kdaj o nevednosti?
Da sem lahko prodala 2 Chipolota sem bila sprva zelo vesela. Dokler nisem dobila več informacij.
Chipolote dobimo pri prodajalcu na oddelku, kjer jih tudi plačamo.
To piše tam, kjer so škatlice s Chipoloti.
Tega nisem vedela.
Stranka pa ni prebrala.
Sklepala sem, da je Chipolo lahek, zato sem na blagajni mislila, da je v škatlici.
Kakšno naključje (ali kaj?), da pišem o RFID, QR, Chipolotu, … potem pa se to zgodi.
Prišla sem na neko idejo. Kako preverjati starost (18) kupca pri prodaji alkohola na avtomatski blagajni tako, da ne rabiš prodajalke.
Z biometričnimi podatki. Sicer ne vem, kako bi deloval ta sistem. Kupec ima osebno izkaznico s prstnima odtisoma, ki jo skenira na avtomatski blagajni. Da pa blagajna ve, da je to on, ima vgrajen sistem, ki prepoznava prstne odtise in ta kupec fizično odčita svoja dva prstna odtisa. Tako se preveri, ali ima kupec res 18 let in ne rabimo prodajalke.
Kako rešiti izziv z zaščito izdelkov in avtomatskimi blagajnami brez prodajalk, pa ne vem.
Kako dati RFID na svežo solato ali svežo ribo, ne vem.
Skoraj sem se naročila na spletne Finance. Še malo bom razmišljala. Kot bibliotekarka in informacijska strokovnjakinja (zanima me tudi založništvo) bi se lahko naročila. Itak pa me vse zanima.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 20.11.2021

19.11.2021 – Facebook

Moje mnenje je, da bi starši in njihovi otroci ali najstniki morali vedeti vse o marketingu na Facebooku (Fb). Lahko všečkaš objave na Fb-ju in potem ti Fb predlaga oglase z algoritmi na podlagi všečkov. Ampak to ne pomeni, da moraš kupit. Lahko tvoja Fb prijateljica nekaj kupi in to fotografira ter objavi na Fb. Ampak to ne pomeni, da moraš kupit. Morati, želeti, potrebovati.

Mislim, da imamo problem, ko še vedno razmišljamo na način, kaj nam bo kdo dal oziroma kaj nam bo kdo prikazal. Ne razmišljamo na način, ki izhaja iz nas; kaj bomo rabili, kaj bomo iskali. Menim, da je to velik problem, od televizije naprej.

Na televiziji imamo tistih 200 kanalov na izbiro in imamo občutek, da lahko iščemo, kaj bi gledali. V resnici pa gledamo tisto, kar nam ponujajo. Kaj počnemo, ko so oglasi? Visimo na brezveznem tiktoku ali gremo do hladilnika. Kjer si spet vzamemo nekaj, kar smo kupili, ker so nam ponudili v katalogu živilske trgovine. Nihče se ne vpraša, kako je zgrajena aplikacija in kako deluje, kakšne so njene funkcionalnosti in kakšne bi še lahko bile. Nihče se ne vpraša, kako tiktok psihično vpliva na človeka. Nihče ne razmišlja o kakšni raziskavi na to temo, s pravilno metodologijo, vzorčenjem in tako naprej. (Če pa je že kdo napisal kak članek o tem pri nas, se priporočam).

Zadnje čase se posvečam besedi disciplina. Baje, da je disciplina pomembnejša od motivacije. Disciplina se mi zdi močna beseda. Včasih si je treba tudi kaj prepovedati. Dr. Sapolsky v Obnašaj se govori o tem, da so delali poizkus, ko so otroku dali sladkorno penico in mu rekli, da dobi čez 15 minut še eno, če prve ne bo pojedel. Tisti, ki so počakali, so bili kasneje v življenju uspešnejši od tistih, ki niso.

Kako resničen je ta poizkus! Freedom in Thought je kanal na Youtubeu, na katerega sem se na novo naročila. Youtube gledam, ko imam čas. Včasih samo poslušam videe, ko se vozim v službo ali iz službe.

Malo mi gre že na živce, da se vozim na metan, ampak sem včeraj prebrala, da bi se lahko vozili na vodik in to bi bilo prav super!

Tisti starš, ki stremi k temu, da bi pravilno vzgojil svoje otroke, jim včasih tudi kaj prepove. Vedno ima v mislih, če ne bom pravilno vzgajal, bom jaz kriv za to, kakšen je moj otrok. In zdi se mi, da je to res.

Ko otrok odraste, nese s seboj v življenje veliko stvari, ki se jih je naučil od svojih staršev. Veliko stvari pa lahko tudi zavrže, ker niso bile pozitivne. Ampak že to, da zna vrednotiti, je dobro.

Zato ne morejo kriviti Fb-ja, da so otroci nezdravi zaradi njega. Problem je družba, kjer že staršev nismo izobrazili pravilno in tako ne znajo izobraziti svojih otrok. Da ne vejo, da je prav tudi, če tiste stvari s fotografije, ki jo je objavila Fb prijateljica, nimajo. Da je prav tudi, če niso taki, kot je tista Fb prijateljica na fotografiji. Na Fb-ju je predvsem samo lepo, popolno, pravilno. Svet pa ni tak. In vsak človek je edinstven. Zakaj pozabimo na to, ko želimo biti takšni, kot so drugi? To nismo mi, to je samo nekaj, kar bi želeli biti. In zato si kupujemo stvari, ki jih potem nikoli ne uporabimo. O tem sem poslušala tudi na Youtubeu.

Mimogrede, v Facebooku bi si želela, da bi lahko prikazala seznam vseh svojih objav tako, da bi jih lahko filtrirala. Na primer: sedaj moje objave vidijo samo prijatelji, ali pa posamezniki prijatelji, katere imam nastavljene, da jih vidijo. Če bi pa želela, da objave, pri katerih imam hashtag (#) read (všeč mi je tudi, da se ta glagol pregiba v vseh treh časih enako), vidi celoten Facebook, bi morala to urejati od objave do objave.

Všeč mi je, da na Facebooku lahko izberem skupino in potem znotraj skupine izberem „Ti“ in mi tako pokaže vse moje objave v tej skupini in jih lahko tudi izbrišem. To je še posebej uporabno, ko pozabim izbrisat kakšne objave o prodaji, kjer sem stvari že prodala ali si premislila.

Ni mi pa všeč, da vidim samo, kdo od mojih FB prijateljev gre na določen dogodek; včasih si videl čisto vse ljudi, ki so se prijavili na dogodek.

Ja, varstvo podatkov je huda reč.

Kaj lahko naredimo s podatkom, da vemo za vse, ki grejo na nek dogodek?

Načeloma mi je vseeno, ker sama nič ne skrivam. Skrbi me zloraba podatkov, o tem bi se bilo treba izobraževati. Vendar tudi o zaščiti podatkov vemo premalo.

Intuitivnost je tudi beseda, ki mi je zelo všeč.

Zanimivo mi je, kako nekateri ljudje obvladajo uporabo POS terminala. Kakšen razkorak je med tistimi, ki plačujejo s kartico praktično od srednje šole in starejšimi, ki je, kljub temu, da imajo kartico že leta in leta, ne znajo intuitivno uporabljati. No, so tudi izjeme.

Zanimiva vprašanja, ki se pojavijo so, kam postavim kartico, a je že za vtipkati PIN, je že (opravljeno), je že zapiskalo?

Zanimivo je tudi na primer, ko se zmotijo pri tipkanju PINa in vprašajo, kaj morajo pritisniti, da popravijo. Rdeči gumb za preklic, rumeni za popravek. Nikoli ne bom razumela, zakaj je to vprašanje sploh kdajkoli potrebno. In zakaj pritisnejo rdeči gumb, ko pa so želeli samo popravek.

In zakaj se jezijo, ko kartica ne prime. Ne prime, ker je ne znaš intuitivno uporabljati. Potem pa se jezijo, da je POS prepočasen. Hm.

Na živce mi gre tudi, ko kartice ne znajo intuitivno prisloniti, potem pa so jezni, ker brezstičnost ne deluje (deluje, smo intuitivno je potrebno uporabiti kartico) in jezno porinejo kartico v POS.

Ne razumem tudi, zakaj se čudijo, ko morajo včasih vtipkati PIN, kadar je znesek pod 25.00 €. Vemo, da banke po več zaporednih nakupih pod 25.00 € preverjajo PIN zaradi varnosti. Zdi se mi, da je pri vsaki banki število možnih nakupov pod 25.00 € brez vnosa PINa drugačno. Ampak stranke so še kar naprej začudene, ko morajo vtipkati PIN pri znesku pod 25.00 €. (Pismenost!)

Ko smo uvedli, da do 25.00 € ni potrebno vtipkati PINa, so še eno leto spraševale, ali je potrebno vtipkati PIN, ko je bil znesek pod 25.00 €.

To ni isto, kot zgoraj, ko sem napisala, da je vsak človek edinstven. Tu se gre za pridobivanje znanja, splošno razglednost, pismenost, če hočete. Smešni so mi nekateri, ki nimajo brezstične kartice. Menim, da so med njimi starejši in taki, ki običajno ne uporabljajo spleta. Ne govorim, da vsi, ki nimajo brezstične kartice, ne uporabljajo spleta. Tega ne morem trditi, ker ne morem podpreti z nobeno raziskavo. Za to bi se morala bolj potruditi in jo izbrskati ali pa jo sama narediti.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 19.11.2021

19.11.2021 – Teden SIK

Teden slovenskih splošnih knjižnic se izteka. (15.11.2021 – 20.11.2021)

Če ne bi spremenila svojega ritma življenja, sploh ne bi vedela, da je teden slovenskih splošnih knjižnic prav ta teden. In kaj sem ugotovila?

Ko sem bila še študentka na fakulteti, je bilo članov splošnih knjižnic tako, čez palec, 500.000. Se pravi, lahko bi rekli 25 % prebivalcev je bilo tudi članov knjižnice. Da ne bo pomote, s tem nič ne izvemo o tem, ali so res brali in/ali prebrali knjige, ki so si jih izposojali. Mimogrede, tudi podatki o izposoji nam ne povedo tega.

Ugotovila sem, da smo vedno na slabšem. Leta 2014 je bilo v splošnih knjižnicah 494.439 članov, leta 2016 473.055 članov, leta 2020 pa 426.608 članov (BibSiSt, 19.11.2021). Vem, da se je dogajala korona. Ampak da se v 2 letih število članov zmanjša za 20.000 (od 2014 do 2016), zame ni dober znak. Še posebej, če s to številko ocenjujem, da zato odrasli zelo šepamo pri pismenostih (tudi jaz).

Splošna knjižnica ni nek zastarel prostor in če znaš iskat in uporabljat gradivo, je resnično zabavno, še za najbolj zahtevne uporabnike, ki želijo nekaj več. Ne pozabimo, da gradivo niso samo knjige. Običajno si ljudje v Sloveniji pod knjižnico predstavljajo ravno to – knjige. Vsaj tako menim.

Seveda obožujem knjige, ampak obstaja še mnogo več. Neknjižno gradivo; avdiovizualno gradivo, baze podatkov, članki, … tudi to je zame razburljivo.

Nosilci in formati knjižnih in neknjižnih vsebin niso samo vezan potiskan papir.

Saj veste, kako gre: podatek, informacija, znanje. Lahko jih najdemo kjerkoli; ni nujno, da je to v tiskani knjigi.

Recimo področje 004, ki se tako hitro razvija, da je, ko nastane kakšna nova knjiga iz tega področja, že zastarela; je področje, ki ie zelo zanimivo (vsaj meni) in lahko ažurne podatke in informacije najdemo le na spletu.

Zgodovina 93/94 pa se ne spreminja tako hitro kot področje računalništva. Kaj pa, ko ta dva trčita skupaj?

Dandanes lahko na primer s sodobno računalniško strojno in programsko opremo „izrišemo“ in raziskujemo piramide v 3D tehniki. To sem izvedela iz TV kanala History.

Lahko raziskujemo, kako se izdela in uporablja takšen program (004) lahko pa raziskujemo zgodovino piramid (93/94).

Meni ni bila knjižnica nikoli v življenju dolgočasna. Vedno znova lahko najdeš nekaj razburljivega. Lahko bi bili srečni, da imamo pravico do uporabe splošnih knjižnic, namesto, da se ubadamo s tem, kakšne podatke oz. informacije nam prikrivajo entitete, ki jih razkrivajo žvižgači. Seveda je tudi to pomembno, ampak ali znamo kritično razmišljati, gledati na eno stvar iz več zornih kotov, ovrednotiti informacije, uporabiti informacije ipd.?

Tu pridemo do pismenosti.

Za to, da je človek nepismen na nekem področju, obstaja več razlogov. Ne razumem pa, zakaj nima želje, da bi si prilagodil oziroma spremenil življenje tako, da bi se učil pismenosti; da bi se bolje izobrazil.

Nikoli ni prepozno, tudi pri 50. letih ne.

A veste, ko pravijo: še malo, pa grem v penzijo in bom užival. Kaj pa, če ta dan nikoli ne pride? Vsi tolažijo: o, bo, bo. Kaj pa, če ne?

Bomo vrgli stran tako dragoceni čas in nam bo potem žal, da ga nismo bolje izkoristili?

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 19.11.2021

18.11.2021

Kolegica mi je poslala povezavo na razpise za delovna mesta v neki splošni knjižnici. Za povezavo sem vedela že prej, nisem pa vedela, da so novi razpisi.

Kot veste, sem pred dvema mesecema zamenjala službo. Zakaj? V meni se stvari nabirajo in nabirajo, potem pa eksplodiram in naredim nek ogromen korak. Rekla sem, da ne bom šla iz prejšnje službe, dokler ne dobim dela v knjižnici. No, pa sem dala odpoved in ne delam v knjižnici (nisem šla delat v knjižnico).

Bivšo šefico sem večkrat vprašala, kako pa naj še jaz delam po 20 ur na teden (tako je delala sodelavka s porodniške). Ne vem, ali sem jo spraševala v hecu ali zares. Ona se je pohecala tako, da je z roko ponazorila nosečniški trebuh. Tako. Tako lahko delaš za 20 ur na teden.

Meni ideja o otroku zato, da bi lahko delala 20 ur na teden, ni bila všeč. V bivši službi nisem povedala, zakaj sem dala odpoved. Zato so itak vsi mislili, da sem čudna, ker sem jim rekla, da še sama ne vem, zakaj.

Veste, da pravim, da je na eno vprašanje možnih več pravilnih odgovorov, razen v matematiki (to zadnje sem nekje prebrala: v matematiki je možen samo en odgovor). Odpoved sem dala, ker mi je šlo že pošteno na živce, da ni nekih jasnih enoličnih navodil. Za dve stvari recimo vem, da sta bili enkrat tako enkrat drugače, odvisno od situacije. Aja, a boste sedaj rekli, da nisem funkcionalno pismena, ker ne znam oceniti in narediti tako, kot je v danem trenutku prav? Če eno pravilo izključuje drugo je drugače, kot če imaš dve pravili, ki sta obe pravilni, v danem trenutku moraš samo izbrat pravega. Lahko bi konkretno opisala primera, ampak ju ne bom zaradi tega, da ostaneta anonimna.

Odpoved sem dala, ker mi je bilo malo dolgočasno, ker sem na pamet vedela veliko kod na blagajni. Odpoved sem dala, ker sem kar postala znervirana, če nisem imela polne blagajne drobiža.

Odpoved sem dala, ker je bilo po dveh letih samo še garanje. Nič novega se ne bi naučila, sploh pa me živilska trgovina ne zanima.

Vem, tudi mene žalosti, da znamo Slovenci in Slovenke biti samo šoferji in prodajalke. Ni mi všeč, da imamo največ prodajnih površin na prebivalca v Evropi. Jaz pač nisem ponosna na to. Poglejte, knjigarne so že skoraj vse zaprli, namesto njih pa odprli trgovine z drugimi izdelki, na primer čevlji. Pač, ne maram primitivcev in puhloglavk. Razumem pa, da tudi jaz ne vem vsega. Kako naj bi vedela, kako deluje vlečna pošta ali kako se že imenuje, če še nikoli nisem slišala za to? Ampak seveda to lahko usvojiš v eni minuti, če ti kdo razloži.

Kaj berem?

Najlažje začnem s pripovedovanjem, kaj berem, pa se potem spet vrnem malo na prvo temo.

Včeraj sem prebrala knjigo Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal (Peter C. Gøtzsche). Knjige nisem brala par tednov, potem pa je že bil čas, da jo preberem do konca, ker sem jo morala danes vrniti.

Včeraj sem bila v splošni knjižnici, ker sem si želela še enkrat izposoditi knjigi Minimalizem (Erica Layne) in Minimalizem: živeti s smislom (Joshua Fields Millburn in Ryan Nicodemus). Poleg teh dveh sem si včeraj izposodila še knjigo Vse, kar morate vedeti, če ste empat (Judith Orloff), ki sem si jo že kar nekaj časa ogledovala na knjižnični polici. Izposodila pa sem si še dve knjigi o Javasciptu v slovenščini (želela sem gradivo prav v slovenskem jeziku, za začetek) in sicer Spoznajmo Javascript (Peter Hribar) in Naučimo se JavaScript (Martin Baier). Ti dve knjigi sta zelo stari, iz leta 1998 in 2001. V knjižnici imajo še nekaj knjig o Javascriptu v angleščini. Ampak, grem svoj ritem.

Kar je novo, je tudi to, da sem se vpisala v začetni tečaj šole klavirja. Pri tem se tudi gre po svojem tempu.

Včeraj sem končno (pa ne zato, ker ne bi vedela, ampak zato, ker se mi ni ljubilo iskati) našla tisti ples, ki mi je bil že v srednji všeč – na youtubeu. To je jive. Vendar pa nobena plesna šola ne išče odraslih ljudi, ki bi plesali jive in ustvarili neko koreografijo. Za odrasle so le tečaji, kjer se učiš več plesov. Zato se za ples (še) nisem odločila. Zato sem izbrala klavir.

Kupila pa si bom sintesizer, ker mi je všeč, da ima tako širino instrumentov oz. Zvokov. Ja, vem, kakšne so razlike oz. da ni eno in isto, kot Java in Javascipt nista eno in isto. En zelo majhen sintesizer sem imel v otroštvu, kawai. Še vedno je doma. Zelo sem hvaležna očetu, da me je navdušil za glasbo, čeprav nikoli nisem hodila v glasbeno šolo. Igrala sem že električno kitaro, a samo ljubiteljsko, pa že leta nazaj. Najprej sem razmišljala o tem, da bi si kupila akustično kitaro. Vendar nisem bila 100 % prepričana. Potem je odločitev padla za sintesizer.

Malo sem jezna, ker zaradi korone oziroma dobavnih rokov sintesizer še čakam. Ampak se dogovarjam in za to sem zelo vesela.

Danes sem v knjižnici najprej prebrala časopis Finance. Ko sem bila v službi, sem se skoraj že odločila, da se naročim na letno članarino na spletni časopis Finance. Vendar nisem več imela Valu aplikacije na tablici in se je potem med malico to zavleklo, tako, da naročila nisem dokončala. In tako gre ta odločitev spet še malo na čakanje. Sploh pa zdaj, ko sem v knjižnici prebrala izdajo iz 17.11., me ne mika, da bi se naročila na spletno verzijo, če jih lahko berem v knjižnici (časopis nima veliko strani).

Potem sem šla brskat za knjigami: odločila sem se, da bom izbrala kaj iz UDK 52. Včeraj sem namreč začela brati knjigo Konec vsega (Katie Mack, Umco, 2021). Ob branju so mi šle kar dlake pokonci. Knjiga je brilijantna. Zaželela sem si, da bi spet študirala Nietzscheja (tokrat malo bolj pridno kot na fakulteti), da bi spet gledala vse dele The Big Bang Theory in da bi preverila youtube kanal Vsauce in Vsauce2, ki ju že dolgo nisem pogledala.

Knjigo sem brala še celo zjutraj pred službo, ampak v miru, nisem hitela; prišla sem do strani 164. Verjetno jo bom danes prebrala do konca.

Ko sem prišla na strokovni oddelek, mi je takoj padla v oči tematska razstavna polica o sladkorni bolezni. Saj veste, da je bil 14.11. svetovni dan sladkorne bolezni, kajne? Takoj sem zagrabila knjigo Dosje sladkor (Gary Taubes), ker sem o njej že enkrat brala na Modrijanovi spletni ali Facebook strani. Na policah 52 sem z brskanjem izbrala knjigo Mala zgodovina vesolja (Janez Strnad). Tale Mala zgodovina vesolja je bila izdana že leta 2008 in jaz v osnovi ne maram brati starih knjig (o tem sem že pisala), ker potem čutim, da zaostajam. Vendar je mogoče to podoben problem kot pri tipkarskih / tiskarskih napakah (o tem sem tudi že pisala), s čimer se lahko počasi sprijaznim, popolnoma pa ne oz. ne bom zaradi tega nehala brat. Ko bom začela manj čutiti, da zaostajam, mi bo tudi branje starejših knjig lažje (ne mislim fizično branje, ampak tako, psihično).

Potem sem si izposodila še Kruh na zagovoru (Dr. William Davies), za katero sem že slišala, samo v Cobissu sem še morala poiskati signaturo.

Tako. Mislila sem, da bom z dokončanjem knjige Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal malo prekinila to vzdušje, ki sem ga imela med branjem knjige Vzporedni mehanizem globoke države, vendar ne vem, ali je bilo še hujše.

Knjiga Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal je dobra. Če potegnem črto … (pa če se še tako sliši; lahko bi ‘napisala cel roman’, ampak nimam časa), vsak naj skrbi za svoje zdravje. Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje in Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal sta si tam-tam. Veliko stvari iz obeh knjig sem vedela že od prej. Priporočam Požgane možgane in Oprane možgane, če še niste (da še malo preberete o živilih iz živilskih trgovin). Zakaj cepljenje ja, zakaj ne – odgovorov na ja in na ne je več. Samo ne mi z nekimi butastimi argumenti.

Kot pravim, danes bom dokončala knjigo Konec vsega. Potem bom pa še videla, kaj bi brala.

Danes sem v Financah izvedela veliko o energiji na vodik.

In pa sploh nisem vedela, da se na Dunaju z odpadki ogrevajo že 50 let. Vedela sem, da sežigajo odpadke za ogrevanje, ampak nisem vedela, da to počnejo že celih 50 let.

Všeč mi je bil stavek, da je rešitev za nizkoogljičnost v prometu več in ne samo ena. Definitivno mi ni všeč, da se vozim s trolo na metan, ampak … lahko se začnem sekirati kot za to, da revije nimajo korektorja …

V življenju me zanima veliko stvari. Večina pa skozi knjige. Recimo, nikoli si nisem želela delovati na področju kemije, fizike ali matematike, ampak me to zanima (o matematiki sem že pisala) v smislu, da prebiram knjige o tem. Zanima me računalništvo in informatika. Programiranje niti ne toliko (še). Recimo spletne strani bi zelo rada izdelovala (ampak sem prelena, da bi to postal moj biznis). Zanima me izobraževanje odraslih (in ne otrok). V tej smeri bi imela tudi s.p. Zanimajo me vse vrste pismenosti in poučevanje le-teh.

Zanima me glasba. Poslušam (skoraj) vse. Tudi klasično glasbo.

Zanima me glasba kot muziciranje. O glasbi sem že pisala, pa si lahko preberete.

Zadnje čase me zanima filozofija (Kategorij od Aristotela se še nisem lotila), spet me privlači, da bi brala Nietzscheja.

Zanima me psihologija (159.9).

Anita Šumer je izdala (ni še v Cobissu) knjigo Umetnost krašenja kruha, 1. del. Izgleda, da bosta dva dela, ker bi sicer bila knjiga preobsežna. Menim pa, da je v dveh delih tudi lepa priložnost za marketing.

Enkrat sem že delala kislo testo. Trenutno ga ne delam. Imam pa v mislih.

Zanima me splet, zato bi rada nadgradila znanje HTMLja in CSSja z Javascriptom. Ampak to gre vse počasi. Veliko bi jih reklo prepočasi.

Včasih sem bila hrčkar, letos hrčkam samo še kataloge ene živilske trgovine (to sem začela v zadnjem času).

Imela sem veliko LPjev, ki sem jih po prvi selitvi pustila za sabo. S seboj sem vzela 5 LPjev, ki sem jih v zadnjih dveh tednih prodala. Všeč mi je bilo zbiranje knjig (knjig nasploh, [otroških] knjižnih zbirk, …).

Imam še nekaj knjig, ki jih nikoli več ne bom prebrala; kolebam, in čustvujem ob njih, ali bi jih prodala ali ne. Zaenkrat ne.

Želim se približevati minimalizmu.

Na youtubeu spremljam kanale o tem. To mi je všeč in me zanima.

Minimalizem je način življenja. Brez denarja ni v redu, preveč denarja pa tudi ne. Ah, poglejte si kak video na youtubeu.

Kako se razvija informacijska znanost, ne vem. Že kar nekaj let je od tega, ko sem bila nazadnje na fakulteti in tudi nikoli še nisem delala na tem področju.

Pred kratkim je Viberate spet zaposloval, videla sem oglas za administratorja baze podatkov. A veste, zakaj sem prvič padla? Zaradi pomanjkljivosti, o kateri sem govorila na začetku prejšnje objave. Na začetku testa sem bila natančna; proti koncu, ko sem videla, da mi zmanjkuje časa, pa sem začela hiteti in delati napake. A se letos nisem odločila, da se spet prijavim na razpis.

Nova zaposlitev je še dokaj sveža in ne bi rada že takoj menjala, še posebej po tem, ko sem izrazila, da si želim dolgoročno sodelovanje (vedno tako rečem, in ko rečem, mislim zares, ko pa mine čas, pa je moje mnenje o tem že malo spremenjeno).

Nočem biti v nekem kalupu. Nočem institucionaliziranosti. Zato se trenutno ne vidim v splošni knjižnici. Raje si izposojam in berem knjige iz strokovnega oddelka kot pa da sedim na strokovnem oddelku in iščem knjige za uporabnike.

Veliko stvari bi želela delati, npr. delati v Rokopisni zbirki NUK; pa v časopisni čitalnici bi bilo zanimivo; pa tudi na Glasbeni zbirki. Rada bi delala na obveznem izvodu, na Leskoškovi; pa na katalogizaciji, …

To, da lahko delam polovični delovni čas in se v preostalem času izobražujem v svojem tempu (z branjem knjig, drugega gradiva; sedaj bom še igrala inštrument), mi veliko pomeni. To, da ko je konec službe, je zares konec službe (živilstvo me ne zanima). In da se lahko izobražujem izven službe, ker če bi se po službi v knjižnici izven službe morala delati še za službo, ne vem, če bi mi bilo ravno všeč …

O pokojnini menim, da je to Ponzijeva shema. O kritiki tega sem brala tudi v eni knjigi. Mišljenje, da bi morala več delati sedaj, ko sem še mlada (čeprav imajo nekateri ljudje, ki so stari toliko kot jaz, na primer že 12 let delovne dobe), se mi zdi zastarelo. Če preberete Spretnosti odraslih (ACS, 2018), boste ugotovili, da bom delala še pozno v starost. Zakaj ne bi uživala življenja tukaj in zdaj? Zakaj bi delala celo leto samo za tisti 14-dnevni poletni dopust? Če se lahko sproti izobražujem izven dela, zakaj se ne bi? (Če bi bila izmozgana od 40-urnega delovnika, ne bi imela volje za izobraževanje izven službe). Da bi se spet morala učiti (ali ponavljati) snov (za bibliotekarski izpit), ki sem se jo učila na fakulteti, bi se verjetno počutila kot sedaj, ko berem starejšo knjigo – da mi bo nekaj ušlo, da ne bom imela časa za branje knjig, ki so izšle letos (npr. pri UMcotu). Pa kmalu bo že novo leto!

Mislim, da sem tudi malo (ali pa kar precej) socialno anksiozna? Ampak kot samska bom tudi to prebrodila. Ker vem, da se lahko po delu z ljudmi umaknem na samo. Ker vem, da bo enkrat konec in bom lahko šla v svojo samoto, v svoj mir. Pa lep večer.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 18.11.2021

15.11.2021 – Natančnost ali hitrost

Vedno sem in bom imela en in isti izziv: biti natačna ali biti hitra? To svojo pomanjkljivost sem izrazila tudi na enem službenem razgovoru. Namreč, da ne morem biti hkrati natančna in hitra.

Vedno se sekiram, ali moram biti bolj hitra, kot da je nad mano neka nevidna sila, ki me bo kaznovala, če ne bom dovolj hitra. A kaj pomeni biti dovolj hiter? Kako se to izmeri? Kakšna je formula?

In ko sem hitra, nisem več natančna. Posledica tega je, da delam napake, ki potem vzamejo čas za popravljanje. Potem pridemo spet do hitrosti, ki se seveda zmanjša, ker popravljanje napak vzame več časa, kot če bi bila natančna in počasna. Mogoče pa je to odgovor na vprašanje: bolje, da sem natančna in počasnejša, kot pa hitra in nenatančna.

Zadnjič sem imela en zelo dober pogovor o rešitvah za izzive. Vemo, da imamo ljudje vedno manj časa (to je dejstvo, podatek, ki ga ni treba preverjati?). No, razen mene. Čeprav spet po drugi strani tarnam, da sem informacijsko preobremenjena, ker si nalagam toliko stvari, delam toliko zabeležk: še to moram pregledati, pa še to, pa še to. Pač: vse me zanima.

(Oprostite, ker je v besedilu toliko pogovornih besed.)

Predstavljajte si, da ima vsak trgovinski izdelek RFID in QR kodo. Poleg EAN kode seveda. QR koda bi bila na primer uporabna za upokojence oziroma slabovidne, ker bi jo lahko skenirali s telefonom in bi na telefon dobili deklaracijo izdelka, ki bi jo lahko povečali, da bi videli, kaj piše.

Tako je na primer rešen problem, ko na zelo majhen izdelek na embalažo ne moremo dati deklaracije, kjer bi bilo besedilo napisano z večjimi črkami. Takšno, da bi ga lahko prebrali tudi slabovidni. Oh, koliko slabe volje bi lahko rešili s tem. Kupec bi enostavno poskeniral QR kodo na izdelku in ne bi potreboval prodajalke, da mu prebere (ker ima prodajalka še druge delovne naloge, delovni čas pa je omejen) nek podatek z deklaracije ali embalaže. Seveda je to samo ideja, po skeniranju QR kode bi se na kupčevem telefonu lahko izpisali ne le deklaracija, ampak tudi drugi podatki o izdelku (na primer recept, v katerem se uporabi ta izdelek).

RFID koda na izdelku pa bi služila, da kupec nikoli ne bi več pozabil, kaj mora kupiti. Nekateri si sploh ne napišejo nakupovalnih listkov, nekateri jih pozabijo doma, nekateri imajo nakupovalne listke na telefonu (kot poslan SMS sam sebi, kot zabeležko, v aplikaciji, …).

Domači hladilnik in skrinja bi se povezala z aplikacijo na telefonu. Ker bi vsi izdelki imeli RFID, bi aplikacija točno vedela, kateri in koliko izdekov je v hladilniku ali skrinji. Aplikacija bi lahko sama izpisala, kaj smo že kupili v preteklosti, pa ni v hladilniku ali skrinji. Seveda bi tudi sami lahko dodajali izdelke na nakupovalni listek v aplikaciji. To bi storili z iskalnikom, ki bi seveda moral biti sofisticiran in pač prilagojen trgovini.

Morda bi aplikacija tudi javljala, koliko kosov nekega izdelka je v trgovini. Možnosti za oblikovanje aplikacije in urejanje podrobnosti je ogromno. (Obožujem tako delo, saj veste, da imam rada UDK v globine.) Saj veste, masa oz. količina izdelka, okus, barva, … (sveže, trajno, nektar, sok …): to so vse lastnosti, ki ločijo kos od drugega kosa (verjetno sem še kakšno pozabila).

EAN koda pa služi skeniranju pri plačevanju. Sploh ne bi več imeli blagajn z blagajničarkami, ampak avtomatske blagajne (veliko teh). Vsak bi si poskeniral izdelke sam, ne glede na to, ali bi imel v košarici 10 izdelkov ali pa 100 izdelkov.

V trgovini bi prodajalke delale kot zaposlene na oddelkih, kjer bi polnile police s pakiranimi izdelki ali delale postrežno (oddelek kruha, oddelek mesnice, oddelek malic, kosil in večerij, oddelek ribarnice, oddelek sadja in zelenjave oz. oddelek rinfuze).

Ker bi imeli vsi izdelki RFID kodo, prodajalkam za polnjenje polic ne bi bilo potrebno najprej na polico pogledati, kaj manjka in potem v skladišče po izdelke, ki manjkajo, ampak bi lahko že v aplikaciji na svojem telefonu videle, kaj manjka na polici (ker bi imele preko RFIDa ločeno, kaj je v skladišču in kaj v trgovini). Ker imajo vsi izdelki RFID kodo, bi tudi za skladišče v aplikaciji pogledale, koliko izdelkov je na voljo v skladišču. In pa, kje v skladišču se nahajajo, ko pride dostava. (Problem: koliko limoninih lupinic je na paleti/rolki, ki je prišla danes z dostavo, koliko jih je na paleti/rolki, ki je v skladišču, koliko jih je v skladišču na za te izdelke namenjenih policah – kako to troje ločiti oziroma identificirati.)

Ko pride dostava v trgovino na rolkah ali paletah, je težko takoj ustreči stranki, če je trgovina velika. Stranka na primer prosi za limonino lupinico, ki je pakirana v 7 x 10 cm vrečki. Tega izdelka na polici v trgovini ni. Ne vemo, ali je izdelek prišel z današnjo dostavo, ker izdelka nismo mi naročali, ampak nek drug zaposleni. Ko izvemo, da je prišel z današnjo dostavo, ne vemo, na kateri rolki ali paleti se nahaja. Ker pa ima vsak izdelek RFID, ga lahko najdemo z aplikacijo. Kaj pa, če zaposlena, ki ve, ali je izdelek prišel z današnjo dostavo, trenutno nima časa, ker je zaposlena z drugim delom, mi pa rabimo odgovor takoj, da vemo, ali fizično iskati po paletah/rolkah ali v skladišču v za ta izdelek namenjeni polici. Lahko bi pogledali dobavnico na računalniku, vendar so vsi računalniki zasedeni, ker na vsakem nekdo od zaposlenih opravlja svoje delo. Ja, delo v trgovini mora potekati hitro. Lahko bi sistem deloval tudi tako, da bi prodajalka sama lahko na mobilni aplikaciji preverila, ali je limonina lupinica prišla z današnjo dostavo.

Ob tem se spomnim na Chipolo. Kje so moji ključi? Poišči jih z aplikacijo. Kje je moja limonina lupinica? Poišči jo z aplikacijo. Ker ima vsak izdelek RFID, vse pa je povezano z aplikacijo na telefonu, ne bi bilo potrebno ugibati, na kateri paleti ali na kateri rolki se nahaja limonina lupinica. Ker se pozicije limonine lupinice danes ne da poiskati drugače kot z fizičnim pregledom palet/rolk ročno in na oko ter ugibanjem, kje bi lahko bila, nam to lahko pobere ključne minute, ki pa jih ne smemo izgubljati – ker imamo še druge naloge in zadolžitve, ker ne želimo pustiti stranke čakati, da ne bo jezna, nejevoljna, …

Najlažje je najprej preveriti, ali je limonina lupinica v skladišču na za to namenjeni polici. To je avtomatsko. Nadalje pa že potrebujemo uporabiti svoje oči/sluh (v primeru Chipola) in roke, da najdemo limonino lupinico.

Pri Chipolotu namesto oči, kot pri limonini lupinici uporabljamo sluh. Z aplikacijo pokličemo Chipolo, ki je pripet na predmet (denarnico, ključe, …) in potem poslušamo, kje se predmet nahaja. Tehnologija sloni na Bluetoothu. Vsaj tako razumem z njihovega videa.

Kaj je pa z domačo shrambo?

Če ima vsak izdelek RFID in je tako v aplikaciji, tudi s špecerijo v domači shrambi ne bi bilo težav, ker ima vsak kos RFID in vsakega vidimo v aplikaciji.

Problem je, kaj narediti z izdelki iz postrežnih oddelkov. Kako dati RFID solati? Ali pa postrvi? Ali torti?

Imamo pa še en velik problem: pismenost. Informacijska pismenost, računalniška pismenost, funkcionalna pismenost (bralna pismenost), matematična pismenost, … Ali so prodajalke pismene? In ali so kupci pismeni? Drugo vprašanje pa je: kaj se zgodi, ko pozabim vzeti telefon s sabo v trgovino? Pa smo spet na začetku.

V bistvu niti ne vem, kakšne podatke lahko vsebuje RFID, mislim, da je RFID samo za zaščito izdelkov pred krajo (kot npr. pri knjižničnem gradivu). Ampak samo toliko malo za razmišljanje.

RFID bi moral biti že nekako built-in pri proizvodnji embalaže izdelka.

Kam bi z vsemi blagajničarkami? Lahko bi bile asistentke pri avtomatskih blagajnah. Lahko bi jih izobrazili za nekaj drugega. Lahko bi nadgradile svoje življenje. Imele bi lažje življenje, več časa za druge stvari.

Fizično delati 40 ur na teden 6 dni v tednu (prej tudi 7, z enim vmesnim naključnim prostim dnevom naslednji teden) in čutiti, da dihaš samo še za delo v živilski trgovini je malce depresivno. Delati neko manualno „robotsko“ delo tudi. Zakaj si ne bi olajšali življenja? Zakaj si ga ne bi izboljšali? Zakaj ne stremimo k izboljšanju življenja? Zakaj govorimo, da bomo otrokom prepustili, da bo njim boljše v življenju, kot je bilo nam? Zakaj ne bi bilo nam samim boljše in tudi otrokom?

Tiste, ki imajo družino, bi lahko posvetile več časa družini in bi se lahko tudi člani družine bolje izobrazili (otroci).

Lahko bi imeli več prostočasnih dejavnosti (najboljše stvari v življenju bodo vedno zastonj) oziroma več časa zanje oz. sploh čas, da počnejo nekaj, kar jih veseli.

P.s. Kako deluje Mercatorjeva aplikacija za nakupovanje si še nikoli nisem ogledala. (In trenutno nimam časa.) In verjetno je že napisano veliko gradiva o tem in podobnem, ki pa je nisem prebrala. Ta objava je samo za nek uvid, kako razmišljam.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 15.11.2021

Prejšnja objava


Kategorije

Tagi