21.11.2020

21.11.2020

Kolikor imam podatkov iz svojega zunanjega diska, sem ta blog začela leta 2016. In to januarja 2016. Takrat sem na blogu objavljala kazala strokovnih knjig. Po bibliotekarskem kodeksu, ali kako bi rekla, po zakonu, se ne sme javno objavljati kazal knjig, saj so del vsebine, vsebina pa je avtorsko zaščitena. No, kasneje, ko sem objavila kar precej kazal strokovnih knjig, sem le-te umaknila, izbrisala. Lahko jih najdete še na nekem drugem blogu, vendar tistega bloga že dolgo ne uporabljam več. Zdelo se mi je fajn, da ni treba posebej v knjižnico, ampak da lahko kar na spletu na podlagi kazala preveriš, katera knjiga ima določene podatke (za seminarsko …).
Na tem blogu sem občasno pisala tudi prave dnevniške zapiske. Na primer, ko sem vse objave zbrisala, sem na novo 5.6.2020 objavila svojo staro objavo iz 22.6.2016, ki sem jo imela shranjeno na računalniku. Objavo sem še enkrat pregledala in je tako, kot je objavljena sedaj, malo spremenjena. Kakšna beseda je dodana, popravljena ali odvzeta. Bistvo pa je isto.
Objave sem začela naslavljati z datumom objave, čeprav je pri vsaki objavi avtomatsko urejeno, da se datum sistemsko pojavi. Nekatere objave imajo poleg datuma naslov.
Veliko stvari, ki sem jih napisala v objavah, se ne držim. Veliko je nasvetov, ki bi jih dala drugim, prijateljicam, znankam, (bivšemu) partnerju, staršem, sestri. Ampak jaz sem se jih držala le kratek čas, če sploh. Oprostite mi, prosim. Vem, da je najboljši zgled ta, ki ga pokažeš z dejanji, ne z besedami.
Mislim, da se za nekaj časa, ali pa tudi ne – sem muhasta, trmasta, dobra kot kruh, žleht kot hudič (to imam po očetu), poslavljam od bloganja.
Že nekaj časa nisem na pravem mestu, ta korona je pa naredila svoje.
Včasih sem sedela v veliki dnevni sobi, zvečer, poslušala Brothers in Arms, gledala skozi veliko okno in razmišljala, kako bo lepo imeti otroke in vnuke s to osebo, s katero sem bila.
Danes ob misli na to sanjarjenje samo še potočim solzo.
Veliko se dogaja ta mesec, saj, kot sem napisala v prejšnji objavi, dnevi minevajo kot koraki. Saj se spomnite pesmi, kajne?
Zame se s selitvijo ne bo nič spremenilo, še vedno bom vstala, šla v službo, za to porabila kar nekaj časa, oddelala svoje, ter se nato vrnila domov, za kar bom spet porabila kar nekaj časa. Tako je bilo tudi do sedaj, samo, da grem tokrat v novi dom. Potem bom pa počivala, spala (še posebej, če bom delala dopoldan), pospravila, oprala, počistila. Vse bo isto. Na novo bom kuhala – ker do sedaj je za to skrbel (bivši) partner.
Že dolgo nisem na mestu in upam, da se bo z mojo odločitvijo moja psiha popravila.
Določene stvari mi ne bodo več visele nad glavo.
Kako zanimivo je, ko se človek razide, in si pove, kar si prej nikoli ni povedal. Ko bi se vsaj prej pogovarjal in ne bil tiho, vsak zase, vsak na svojem koncu.
Pa lep dan.

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: nekategorizirano. .



Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Tagi