12.12.2020

12.12.2020

Vsaka 40-letnica bo rekla 30-letnici, da je še mlada, vsaka 30-letnica bo rekla 20-letnici, da je še mlada.
Kako je to grenko. Pri 30-ih nisi nič več mlad, če pomisliš na to, kako lepo si se imel v 20-ih, zdaj pa se nimaš več tako lepo.
Zakaj vedno gledam za nazaj, živim v preteklosti? Ker je v prihodnosti vedno neka obveznost.
Ko sem bila v 20-ih, sem bila brezskrbna. No ja. Danes za skrbi, ki sem jih imela takrat, samo zamahnem z roko.
Življenje je bilo lepo.
Še prej, pri 16-ih ali še prej, sem sanjala, kako bom nekoč (ko bom velika) šla na Rock Otočec.
No, potem so ga ukinili, preden sem imela “več jajc”.
Danes pa ne moreš nikamor. Nikamor. Na noben koncert. Na noben festival.
Ko preverjaš za festivali na internetu, so datumi od julija naprej, nekateri celo oktobra. Pa bodo oktobrski koncerti 2021 izvedeni?
Saj veste, kaj se je začelo letos oktobra …
Kako naj ne bi sanjarila o letih, ko je bilo lepo? Letos je marsikdo dopolnil okroglo obletnico (tudi jaz). Namesto, da bi se veselili, je bilo vse grenko.
Včeraj sem poslušala Davida Guetto na festivalu. Na Youtubeu. In tudi gledala video. Seveda so bili vsi “zadeti”, ampak so se vsi imeli radi. Vsi so bili veseli, da so tam. Vsi so sodelovali. Vsi so bili nasmejani. Vsi mladi in polni življenja.
To so nam vzeli.
Danes pa se borimo za starejše, vse samo zanje; zato, da se lahko potem rinejo mladim v obraz na blagajni. Eni so v svojem svetu, ampak zakaj moramo drugi trpet zaradi njih?
Aja, to je samo še ena floskula: ohranimo starejše.
A veste, kaj ohranjamo? Da medicinske sestre ne izgorijo. Ker, kdo se bo odpovedal družini, da bo skrbel za bolnike na intenzivnih? Tisti, ki se za to odločijo, imajo partnerja, ki se je pač odločil, da bo imel navidezno družino. Isto bi bilo, kot če bi otrok bil v enostarševski družini.
Vsakič, ko slišim, da nekdo skrbi za otroke (naredi vse od a do ž), žena/mož pa dela (po 12, 24 ur), se sprašujem, a so si tega res želeli?
Ljubezni brez bližine ni. To je resnica. Ne moreš trpet brez partnerja ob sebi. Ne moreš biti za vse sam, čeprav je partner s tabo.
A v resnici ga nikoli ni.
Opažam, da so ljudje z manj denarja bolj srečni. V eni knjigi sem prebrala (verjetno v Odkrivanje preteklih življenj), da se nam ni treba sekirati, če imamo denar. Ne zagovarjam revščine. Ni se nam treba sramovati, da imamo denar. Seveda ne, da imamo preveč denarja. Da želimo več denarja. Kajti potem iščemo izgovore, kot so: grem v boljšo službo, ker bo za oba boljše. Finančno. Kaj pa vse ostalo?
Kaj pa čas? Čas, ki ga preživljaš s partnerjem/partnerico, možem/ženo? Tega časa sploh ni.
Zato ne rabim denarja. Uživam sproti. Seveda si vsak dan ustvarjaš nek pregled nad financami, ampak da bi se sekiral zaradi tega? Ni vredno. Ni več vredno.
Stvari se spreminjajo, denar ti ostane. Nimaš pa več sreče. Nimaš več bližine.
Ja, živi za današnji trenutek. Velikokrat sem že prebrala, da ne smeš živeti v preteklosti. Ampak kaj, ko je bila preteklost vedno boljša kot sedanjost, da ne govorimo o prihodnosti.
Preteklost je za vsakogar vedno boljša kot sedanjost. Vsaj zame. Dokler se ti ne zgodi kaj spontanega, kaj lepega.
Ampak zame je sedaj lepa le glasba.
Samska sem čisto druga oseba. Bolj vesela. Kaj, ko se v vstopu v zvezo vse spremeni. Rešitev je na dlani.

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: nekategorizirano. .



Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Tagi