4.10.2021

4.10.2021

Kako se bomo obnašali do neznancev in neznank? Tukaj jih bom opredelila po spolu m/ž, čeprav vemo, da to ni vse (ampak o tem danes ne bom).
Zdaj, ko sem že prebrala knjigo Pogovarjanje z neznanci (Malcolm Gladwell) in ko berem 2. del Obnašaj se (Robert M. Sapolsky) ter sem 1. del že prebrala, mi je veliko stvari bolj jasnih, veliko stvari bom hitro pozabila (slaba koncentracija), veliko stvari sem si morda interpretirala narobe (moj vidik; kaj sploh pomeni beseda narobe – spet rabimo ozadje); želela si bom še enkrat prebrati 1. in 2. del Obnašaj se (ker sta tako dobri, priporočam), a tega nikoli ne bom storila (ker mi je že misel, da moram dvakrat pogledat dober film ali dvakrat prebrati dobro knjigo, mučna; sem poskusila dvakrat prebrati eno knjigo od Joeja Dispenze, ne vem točno, katero od treh – Placebo ste vi; Odvadite se biti to, kar ste; Postanite brezmejni, pa mi ni uspelo [itak pa sem zadnje dni razmišljala, da bom morala vsaj eno še enkrat prebrati, da najdem, na kateri frekvenci se telo umirja, povedano „po domače“, da bom lahko poiskala glasbo na youtubeu s to frekvenco – ne, ne morem tega pogooglati, ker me moti to, da informacija ne bi prišla od tam, kjer sem jo že našla; od, po mojem mnenju, zanesljivejšega vira, od strokovnjaka, iz knjige, če želite; na koncu bi bilo nekaterim itak vseeno in je odgovor z googla enak kot iz knjige, vendar zaradi tega, ker bi me „živciralo“, da nisem poiskala v tej knjigi, tega ne bom googlala]); bolj razumem, kaj se mi dogaja v vsakdanjem življenju.
Problem je, ko si rečem, ah, pustimo to, ne bom reševala, ker se mi ne ljubi ukvarjat z ljudmi (tu na blogu ja, v resničnem življenju pa – po eni strani obožujem, ko imam gnečo v službi v trgovini, rada imam ljudi, sem prijazna do njih [če oni do mene niso, se v sebi razjezim, ampak običajno ne grem komunicirat z njimi, ker „se mi ne ljubi“ ukvarjat s takimi ljudmi ali ljudmi v takšnem konfliktnem stanju, in grem dalje, kar je sicer po mojem mnenju narobe, ampak pustimo sedaj to], po drugi strani pa se najraje distanciram od ljudi [v realnem življenju poskušam, pristopim do bližnjih, če nimajo časa, nekaj časa vztrajam, potem pa obupam {ker očitno ne prenesem večkratne zavrnitve}, in se umaknem v samoto ter mogoče poskusim čez nekaj časa {čez nekaj tednov, mesecev}]).
Morda boste ob naslednjem rekli, da sem paranoična. Vendar, nikoli ne verjemi stranki. Tak nasvet sem dobila. Tako bi bilo tudi pravilno razmišljanje, po knjigi Pogovarjanje z neznanci. Nam pa je „avtomatsko“, da ljudem verjamemo, kajne? Dokler ne pridemo do tiste točke, ko jim ne verjamemo več. In v posameznem primeru je to zelo težko določati, še posebej, če za to nimaš časa ali misliš, da nimaš časa ali preprosto ne znaš. Vsaj tako je moje mnenje.
Predstavljajte si, da ste stranka in ste s seboj v trgovino v torbici prinesli vodo v plastični embalaži z etiketo ali da ste v torbici prinesli v celofan zapakirano škatlico s čajnimi vrečkami. Računa nimate. Pridete do blagajne in iz torbice vzamete vodo v plastični embalaži z etiketo in poveste, da ste to vodo imeli s sabo ali pridete do blagajne in iz torbice vzamete v celofan zapakirano škatlico s čajnimi vrečkami in poveste, da ste to, ko ste zadnjič kupili, pozabili vzeti iz torbice.
Ali pa: Predstavljajte si, da ste stranka in ste v trgovini vzeli vodo v plastični embalaži z etiketo in popili par požirkov, ker že npr. dve uri niste pili in ste bili žejni ter ste to vodo dali nevede v torbico, kot naredite, če vzamete pijačo s seboj – pospravite jo nazaj k svojim stvarem. Predstavljajte si, da ste s police vzeli zapakirano škatlico s čajnimi vrečkami in jo dali v torbico, saj stane samo nekaj več kot evro (za tako stvar pa že imam denar, kajne, le kdo bi šel ukrast škatlico s čajnimi vrečkami?).
Pridete do blagajne in iz torbice vzamete vodo v plastični embalaži z etiketo in poveste, da ste pozabili dati iz torbice in date naprej, da se poskenira in plača (ali ste to naredili na podlagi prijaznosti zaposlenega, na podlagi njegovega videza, ali ste se pač ravno spomnili, da ste avtomatsko dali neplačano vodo v torbico, kot bi to naredili s plačano vodo) – na drugi strani bi zaposleni po knjigi Pogovarjanje z neznanci to vzel kot logično, čeprav bi obenem pomislil, kaj bi se pa zgodilo, če bi ta oseba imela zaprto torbico in ne bi dala ven vode in povedala, da ni plačana) ali pridete do blagajne in iz torbice vzamete v celofan zapakirano škatlico s čajnimi vrečkami in poveste, da ste to, ko ste zadnjič kupili, pozabili vzeti iz torbice, kajti zakaj bi ukradli škatlico s čajnimi vrečkami, če stane malo več kot en evro; če bi že nekaj ukradli, bi ukradli nekaj, kar je vsaj nekaj vredno (kako pa naj zaposleni ve, koliko je za vas nekaj drago ali poceni, to je relativno, saj vas ne pozna, ne ve, ali ste na pragu revščine, ali dobro služite, ali počnete to za zabavo, ali preizkušate, da boste naslednjič pred njegovimi očmi odkrito lahko zares ukradli nekaj vrednejšega ali nekaj četrtega?).
Vprašanje je, ali se splača za malo več kot en evro poklicati varnostnika, narediti še večjo vrsto, …? Vprašanje je, ali smo malenkostni? Se želimo na vsak način kregati? Ampak tako nikoli ne bomo vedeli, pri čem smo. Ne moremo imeti oči na vseh koncih, kot kamere, ne moremo še isto sekundo preveriti vseh kamer, da bi ugotovili, ali je voda ali čaj prinešena s seboj ali ukradena. Kaj storimo, kljub nasvetu, da stranki ne smeš nikoli verjet, kljub temu, da ne razmišljamo „avtomatsko“? V tem trenutku imamo premalo informacij, da bi prišli do tiste točke, ko nekomu ne verjamemo več. Ali iščemo informacije naprej ali obupamo? Potem se začnemo spraševati, ali bomo sami izpadli bedaki, ker smo šli iskati informacije naprej, pa je oboje prinešeno od doma. Začnemo se spraševati, ali bomo sami izpadli bedaki, ker nas je stranka tako z lahkoto okrog prinesla in nas bo lahko naslednjič še bolj. Kajti ljudje si po navadi zapomnijo tisto, kar hočejo; se pravi, točno ta zaposleni je tisti, h kateremu moram naslednjič. Ker imam nek namen. Poznamo stranke, ki hodijo v trgovino namensko in nenamensko ali pa so mešanica obojega – kupim, kar sem se namenil kupiti in kupim še malo stvari, za katere vem ali pa ne vem, da so impulzivni nakup ali pa so mi jih subliminalno „podtaknili“ s promocijami, stojnicami, glasbo, zvočnimi in/ali zaslonskimi oglasi ipd.
Tako, da … pogovarjanje, pogovarjanje, pogovarjanje. Raziskovanje. Premalo imam izkušenj in nimam pojma, kje je tista točka. Intuitivnost? Šesti čut? Ali lahko povežemo intuitivnost, šesti čut in točko, kjer nekomu ne verjamemo več? Kako pa biologija, psihologija zaposlenega v točno tej situaciji, točno v tem času; vpliva na izid? Kajti danes verjamem, da tudi biologija in psihologija vplivata. Še enkrat: interdisciplinarnost. Dobrodošlo je vaše mnenje – ali je bedak ali paranoičen? Ali pa kakršnokoli mnenje, komentar nasploh, dobrodošlo.

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: nekategorizirano. .



Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Tagi