12.11.2021 – Storitve v oblaku

12.11.2021

Tako na pamet se govori, da ima generacija Z (ali obstaja še kakšna „novejša“ generacija) raje dostop kot posedovanje. Definitivno obstaja kakšna raziskava na temo, ali imajo posamezniki ali posamezne generacije raje posedovanje ali dostop. Torej, da jim je pomembno, ali da nekaj posedujejo ali da jim je bolj pomembno, da imajo dostop do nečesa.

Ravno sem prebrala članek Računalniških novic (https://racunalniske-novice.com/partis-deljenje-datotek/), da se je Partis vrnil z novo podobo. Letos je zagorelo, kako bi rekla, v Partisovem podatkovnem centru. Računalniške novice navajajo, da je OVHCloud največji ponudnik oblačnih storitev v Evropi.

Smo že čisto vsi navajeni na storitve v oblaku? Je shranjevanje datotek, slik, videov v oblaku postalo tako popularno, da nam za posedovanje ni več mar, da nam je pomemben samo še dostop?

Storitve v oblaku ponujajo že praktično vsi, npr. Google, Microsoft, Samsung, …

Ali si datoteko shranimo v oblak samo zato, da bi jo lahko uporabljali in spreminjali tudi v službi, na fakulteti, v knjižnici, v kavarni, …?

Ali si datoteko shranimo v oblak, ker na računalniku nimamo dovolj prostora, nimamo zunanjega diska, že polne USB ključke?

To drugo se mi zdi problematično. Pa vam?

Mogoče je zame problematično, ker sem čustveno navezana.

Marie Kondo piše v svoji knjigi (Umetnost pospravljanja), da vsak predmet vzameš v roke in se vprašaš, ali ga imaš rad. Na podlagi tega ga daš naprej (pa ne sestri ali bratu) ali obdržiš.

Predstavljajte si, da imate v roki knjigo in se morate odločiti, ali jo imate radi. Na podlagi tega jo daste naprej v antikvariat, knjižnično antikvarno prodajo, objavite oglas na Bolhi, … ali pa jo obdržite.

Zadnjič sem gledala video, kjer je avtorica govorila, da je pri knjigah drugače kot pri drugih predmetih. Ker na knjigo ne gledaš tako, kot da se znebiš papirja. Znebiš se vsebine.

In vsaka je drugačna.

Za nekoga zna biti to zelo boleče. Kaj, če tega naslova nikjer ni več?

Včeraj je po televiziji v oddaji nekdo na dražbi prodajal eno brošuro. Ni dobil veliko denarja zanjo.

Tržna vrednost ali družbena vrednost?

Kakšno družbeno vrednost ima neka knjiga ali brošura ali plakat?

Zakaj vse to zbiramo? Zakaj nam je mar, da bodo tudi npr. čez 200 let vedeli, da smo tu živeli Slovenci? In zakaj nam je mar, da bodo vedeli, kaj smo počeli, kaj smo brali, izdajali, katere filme smo šli gledat v kino (plakati), katere koncerte smo obiskovali (brošure), …? Oziroma zakaj nam je mar, da bodo Slovenci, ki bodo živeli čez 200 let, vedeli za nas oziroma kaj smo brali, izdajali, na katere filme smo šli, katere koncerte smo obiskovali?

Zakaj nas je veliko strah, da izgubimo podatke v oblaku, ni pa veliko ljudi strah, da izgubimo tiskano dediščino? (To je samo moja predpostavka, ki ni raziskana.)

„…izpad več milijonov spletnih strani in njihovih podatkov.“ (https://racunalniske-novice.com/partis-deljenje-datotek/)

A si predstavljate, da ne morete več dostopati do spletne strani, do katere ste imeli dostop še včeraj? Vas to frustrira? In zakaj vas frustrira? Ali vas frustrira zato, ker ne morete dobiti podatkov za svojo seminarsko nalogo? Ali vas frustrira, ker vam je tista spletna stran nekaj pomenila? Ste se navezali nanjo? Jo imate radi in ste jo morali kljub temu zavreči? So jo drugi zavrgli (po nesereči), vi pa tega niste mogli preprečiti, ker niste vedeli? Ko nimate več prostora v sobi in morate zavreči pulover, ki ga imate radi. Ne, to se sploh ne more primerjati s puloverjem.

Dobro, da imamo archive.org. Piara.net ne obstaja več, lahko pa si jo ogledamo v arhivu. Zupca.net pa še obstaja, če jo obiščete. Pozabila sem, kako je bil URL strani „harryjezakon“. Ampak zagotovo sem pozabila na kakšen URL, na katerega nisem želela pozabiti. Ki sem ga imela rada.

Zadnje čase razmišljam, kako bi lahko našli objave ene osebe v njenem življenjskem obdobju. Nemogoče. Če se seliš, uporabljaš različne IPje, … Če komentiraš članke, forume, … pod različnimi vzdevki in to anonimno in še brez prijave … vmes še pozabiš, katere vzdevke si si nadel, … nemogoče. A je to boleče? Kakšne občutke to vzbuja? Če se nekdo v svojem življenju odloči narediti profesionalno spletno stran … ampak to ni vse, kar je na spletu od te osebe. Kaj pa spletna „preteklost“?

Včasih ljudje niso imeli fotografij iz svojega otroštva. Včasih fotoaparata sploh ni bilo. Včasih so ljudi fotografirali enkrat v življenju. Jaz imam fotografije svojega otroštva, od rojstva naprej, v fizičnem albumu. Kako mora biti nekomu, ki iz svojega otroštva nima nobene fotografije?

Kako mora biti nekomu, ki iz svojega otroštva nima nobenega URLja, ko je bil prisoten na spletu? A je to boleče? Kakšne občutke to vzbuja? Meni je boleče. Frustrira me, da ne bom nikoli mogla na enem mestu zbrat čisto vseh mojih dejavnosti na spletu, od kar sem prvič aktivno uporabila splet.

Boli me, da gredo URLji v pozabo oziroma niso več dostopni. Ker tudi na archive.org niso arhivirani celotni URLji. Nekatere povezave ne delujejo oziroma niso arhivirane.
Boli me, da tisti URLji, do katerih smo včasih dostopali (in na katerih nismo aktivno sodelovali, ampak jih samo brali), niso več dostopni in da niso dostopni URLji, na katerih smo bili dejansko aktivni. To dvoje.

„Nekatere izmed njimi so na srečo imele varnostne kopije na različnih lokacijah in so se hitro vrnile v medmrežje. Druge pa je čakala dolga pot do stare slave.“ (https://racunalniske-novice.com/partis-deljenje-datotek/)

Varnostne kopije

Zato je pomembno, da nekaj posedujemo. Ali da imamo en „izvod“ na računalniku, en „izvod“ na zunanjem disku. Ali na več diskih. Tudi zunanji disk se lahko pokvari. Jaz imam recimo na zunanjih diskih samo po en „izvod“ vsake datoteke, fotografije, videa, … Ja, to me frustrira.

Zakaj se ne lotim kopiranja zunanjih diskov? Ker menim, da bi mi to vzelo veliko časa in pregledovanja. Potem bi verjetno datoteke, fotografije, … razdeljevala še v podmape, zaradi boljše preglednosti. Menim, da je tu potrebno biti natančen.

V enem videu pa sem gledala zmanjškarstvo na računalniku. Minimalisti gredo čez vse, od maila, do fotografij, do videov, … in kar brišejo. Verjamem, da se po tem počutijo bolje, bolj organizirane, bolj sproščene, …

Morda bi jaz bila, če bi to naredila, anksiozna. Da nimam več tiste datoteke, v katero sem zapisala nek brezvezen zapisek, ampak se mi je zdel ob pisanju relevanten.

S svojim gmailom sem pred kratkim naredila točno to. Izbrisala sem vse maile do določenega datuma. Zaenkrat ne čutim anksioznosti. To sem naredila, ker se mi je zdelo primerno. Ker sem vedela, da tistih mailov ne bom nikoli več potrebovala. In ko sem izbrisala maile do določenega datuma, sem se počutila bolj čista, ali kako naj rečem.

Danes lahko izbereš, kaj naj stori Google, če ne uporabljaš svojega računa pri njih. To pa me je naredilo malce anksiozno. To zavedanje, da ti lahko po npr. 18 mesecih izbrišejo račun (pred tem te predhodno tudi opozorijo), če ga ne uporabljaš.

Na gmailu lahko imaš pravo zakladnico zadev, od fotografij, diplomske naloge, magistrske naloge, raznih dolgih pogovorov, … marsikaj se najde. In potem, da bi pozabil 18 mesecev uporabljati gmail oziroma da bi se za 18 mesecev odrezal od spleta; še tisto opozorilo, da ti bodo čez npr. 14 dni izbrisali račun, ne pride do tebe, … a si predstavljate?

Vem, da ne razmišlja vsak tako, kot jaz. Niti ne vem, koliko je takih, ki razmišljajo tako, kot jaz.

Stvari, ki so za vedno zgubljene

Definitivno obstajajo stvari, ki so na spletu za vedno izgubljene. Kako jih najti? Kako sploh vedeti, kje so? Kako sploh vedeti, da jih več ni (zagorel strežnik, …), če jih več ni?

Na katerih nosilcih bomo recimo imeli pesem? Včasih je bil to trak, potem LP, kasete, CD, … sedaj je vse na spletu. Torej, nam je važen dostop, ne pa posedovanje.

Zbirateljstvo je ena zanimiva stvar. Ne vem, koliko je to povezano z materializmom. Da moraš imeti nek predmet. Ker ga pač moraš imeti. Kakšne občutke vzbuja, da imaš LP? Zanj lahko pogledaš podatke, katera izdaja je, katera založba ga je izdala in katerega leta. Ali lahko to rečeš za pesem na Youtubeu? Kakšne (meta)podatke ima pesem na youtubeu? In kje jih najdeš? Čisto drugi občutki, ko gledaš v podatke na LP plošči kot če iščeš (meta)podatke za Youtube pesem. A so (meta)podatki za youtube pesem za posameznika enako pomembni kot podatki na LP plošči? Pesem na Youtubeu je v bistvu video, ampak kaj ko lahko isto pesem poslušaš brez videa. In kakšni so tam (meta)podatki, isti? Saj se gre samo za odvzem elementa gibajoče slike. Opisujemo pesem ali video? Pri pesmi nam je pomembna glasba, ne video – video ima več (meta)podatkov kot pesem – ima (meta)podatke o videu in pesmi. Tu govorimo o pesmi, ki je spremenjena v video. Dodajanje pesmi v video je druga stvar – tam ima prednost opis videa in nato opis pesmi. A veste, kot pri filmu, ko je odjavna špica in so na koncu navedene vse pesmi filma, bistvo pa je premikajoča slika.

In ali je na Youtubeu to sploh pomembno? Pri knjigi se znebiš vsebine, ko se znebiš knjige. Prav tako pri LPju, znebiš se vsebine, ne plastike. Česa se znebiš, ko pesmi ni več na Youtubeu? Vsebine.

Kakšna pa je razlika med vsebino pesmi na LPju in vsebino pesmi na Youtubeu? Kakšne občutke vzbuja na primer pesem na Youtubeu, ki si jo včasih poslušal na LPju, ki si se ga znebil? A pomisliš na tiste občutke, ki si jih občutil, ko si to pesem z Youtubea poslušal na LP plošči? Ali pa se potopiš v melodijo, besedilo pesmi? Se ne oziraš na to, da si to pesem nekoč imel na LPju in ti ni hudo, da LPja nimaš več?

Je glasba lahko neke vrste meditacija?

Obstaja razlika med tem, ali glasbo izvajaš (muziciraš) ali glasbo poslušaš. Če se je kdo že kdaj naučil neko znano pesem na primer na kitaro … ko zaslišiš tisto melodijo pesmi, ki si jo sam zaigral … je to nek poseben občutek. Drugačen kot, ko poslušaš posnetek te pesmi. Tudi koncert oziroma izvajanje pesmi v živo ni isto kot poslušanje pesmi preko spleta. Torej tri različne stvari: da glasbo poslušaš na nekem nosilcu, da glasbo poslušaš v živo (nastopi), da glasbo izvajaš. Menim, da so občutki pri vsakem od teh treh različni. Vsaj jaz jih ločim.

Sploh ne znam točno opisat, kakšni so občutki, ko izvajaš glasbo. Pa najsibo improviziranje, komponiranje ali posnemanje znane glasbe. Muziciranje. Tisti, ki to počnete ali ste že počeli, točno veste, kaj mislim.

In občutki, ko si na nastopu, pa naj bo klasika, rock, techno ali kaj četrtega, so drugačni kot, če si doma v sobi in poslušaš pesem na Youtubeu. Vsi, ki ste to že doživeli, veste, kaj mislim.

In ko si doma v sobi in poslušaš pesem na Youtubeu, zapreš oči in … tukaj prepuščam domišljiji svojo pot. Lahko poslušaš melodijo, si predstavljaš, kako bi to zaigral na svoj inštrument, poslušaš besedilo in razmišljaš o njem, … lahko sanjariš o občutkih, ki si jih imel ob poslušanju te pesmi na koncertu, partyju, kakršnemkoli nastopu, … ali kakršnemkoli družabnem dogodku, kjer se je ta pesem predvajala. Ni nujno, da je bila na tem dogodku masa ljudi. Včasih je manj več.

In potem se lahko spet vprašamo – je važen dostop ali posedovanje?

Tržna vrednost ali družbena vrednost?

Vsi ti trije načini – izvajanje glasbe, poslušanje glasbe na koncertu in poslušanje pesmi na Youtubeu – nimajo nič veze z denarjem. Ko glasbo izvajaš na primer doma zase, ne pričakuješ, da bo denar padal z neba. Lahko si zastaviš neke cilje, da boš nekoč uspešen artist, vendar prvotno ne razmišljaš o tem, koliko boš s tem zaslužil, ampak o občutku pri nastopanju – a imam prav? Vsaj to pade meni prvo na pamet, ko pomislim, da bi nekaj zaigrala na primer manjši skupini ljudi. Da bi jim predala svoje občutke skozi izvajanje glasbe, muziciranje.
Ko greš poslušat glasbo na koncert, plačaš vstopnico, ampak to, kar dobiš v zameno, ima družbeno vrednost. Doživetje, občutki, dogodek. To je tisto, kar se ne da poustvariti. Recimo ko greš na operno predstavo, bo vsakič nek zanos, ampak ne bo isti, kot pri prejšnjem obisku opere. Lahko bo podoben, ampak ne bo isti. Vsaj jaz tako razmišljam.

Kot ko prebereš dobro knjigo in potem začneš brati novo knjigo in ti postane ta nova knjiga dobra knjiga. Ampak ti je prva še vedno dobra. Ker sta različni. Dve knjigi nikoli ne bosta isti.

Poslušanje pesmi na Youtubeu je mogoče lahko ravno tako nostalgično kot poslušanje pesmi na LPju. Ko poslušaš pesem na Youtubeu ali na LPju, se spominjaš, kako je bilo, ko si to pesem poslušal nekje z nekom drugim ali s skupino ljudi. Lahko pa, kot sem že rekla, slediš melodiji ali besedilu; lahko se oboje menja med poslušanjem oziroma prepleta.

Veliko pesmi povezujem z neko situacijo. Ampak težje se bom spomnila, kako sem neko pesem poslušala v svoji sobi na Youtubeu – na to sploh ne bom pomislila. Ko bom na koncertu – se ne bom spomnila na to, kako sem to pesem poslušala doma na Youtubeu. Obratno pa ja. Ko bom doma v svoji samoti, se bom spomnila na pesem, ki je bila na CDju, ki sem ga dobila za ta in ta rojstni dan; na pesem, ki so jo igrali na tem in tem koncertu, …

Če pa že si v nekem zaprtem prostoru in poslušaš pesmi na Youtubeu – se boš spomnil na to le, če boš v družbi še z neko drugo osebo ali skupino ljudi. Vsaj tako je moje mnenje.

A veste, tisti vmesni prostor?

Morala sem iti na pozitivke pogledati za besedo – eter.

Pri tem sem ugotovila, da očitno že dolgo nisem obiskala spletne strani, saj sem videla veliko naslovov prispevkov, ki so zanimivi in jih moram prebrat.

Torej, eter Nikole Tesla.

Sicer (še) ne raziskujem tega nadrobno.

Potem pa, … če pogledamo, kako neverjetni so naši možgani, koliko spominov zadržijo, koliko znanja si lahko zapomnijo in ustvarijo, … uporabljamo pa jih samo 10 % ali koliko že.

In tudi pri tem se lahko vprašamo, ali smo anksiozni? Da bomo nekoč pozabili? Vse tiste lepe stvari, vse tiste spletne strani, vse tiste melodije, vse tiste občutke? Vse tiste besede iz knjig, vse tiste stavke, vse tiste zgodbe?

Odkar si takoj, ko preberem kakšno knjigo do konca, beležim datum konca branja, naslov in avtorja, opažam, da težko prikličem v spomin naslov knjige. Če pa postavim pred sabo odprti zvezek z naslovi prebranih knjig, se spomnim, kaj je bilo v kateri knjigi.

Lažje se spomnim nečesa iz vsebine knjige kot naslov knjige. Za naslov knjige moram že malo razmisliti.

Glasba, knjige in splet. To sem jaz.

Nekateri bi rekli, da je branje lenobna dejavnost. Da nič ne delaš. To se mi zdi zmotno mišljenje.

Že če primerjamo televizijo in knjige, je med njima razlika. Saj o tem so že mnogi pisali. Pri branju zaposliš možgane. Pri gledanju televizije ni treba razmišljati.

Je pa dobro, da si pri branju delamo premore. Na primer, da se sprehodimo, vmes kaj pojemo, gremo početi nekaj drugega. Opažam, da menjavanje med branjem knjige in poslušanjem glasbe na Youtubeu ni tako raznolika dejavnost. Branje knjige in igranje instrumenta recimo se mi zdi boljša ideja – nisem še sprobala (vsaj ne, da bi se spomnila; če sem, je bilo to leta nazaj). Zdi se mi, da se, ko aktivno vključiš še telo (roke, pravilno držo pri igranju), lažje vrneš k branju knjige, kjer v bistvu sediš ali ležiš in samo premikaš oči in razmišljaš. Pri igranju instrumenta definitivno izvajaš več gibov kot pri branju knjige, saj lahko premikaš npr. tudi cel zgornji del telesa (lahko samo rahlo, skoraj neopazno). Ko “padeš” v igranje, menim, da si v nekem zanosu.

Predstavljajte si, kako dobro je šele pri plesu. Všeč mi je gledati plesne skupine. Ampak take dobre, energične. Z dobro koreografijo, ne preveč osnovnimi gibi. Letos recimo nisem videla nobene dobre plesne skupine. In vsaka dobra plesna skupina pleše na dobro sestavljeno glasbo. In spet smo pri vzdušju – plesalca in gledalca.

To sem pozabila povedati – pri koncertu – občutki nastopajočega in občutki gledalca oziroma poslušalca. Ta vez, ko nastopajoči preda nekaj posameznemu poslušalcu oziroma publiki. Saj veste, kaj mislim, če ste kdaj nastopali ali poslušali koncert v živo.

Enako pri plesu – ta vez med nastopajočim in gledalcem. Nepopisno lepo. Pri plesu tudi ta vez med celotno plesno skupino. Kar zdaj bi šla plesat!

Tudi pri ustvarjanju koreografije oziroma vajah se splete neka vez med skupino. Ali pa tudi pri plesnih parih, če hočete.

Posedovanje ali dostop?

Tega občutka nam ne more nihče vzeti. To nosimo celo življenje s sabo. Nihče nam ga ne more odvzeti, nihče nam ga ne more zažgati, nihče nam ga ne more izbrisati. To posedujemo in do tega lahko dostopamo kadarkoli in kjerkoli. To je čudovito. A veste, ko vam pride na misel neka pesem in se je ne morete znebiti iz glave, dokler je ne poslušate? Občutek je že v vas in vas vodi. Sploh ni bil potreben noben medij, format, to se je v vas zgodilo spontano. Zmožnost, da lahko imate ta občutek vas navdaja s srečo. Kajne? A ste še anksiozni, ker nimate dostopa do spletne strani? A ste še anksiozni, ker nimate dostopa do verza, ki ste ga nekoč nekje napisali? Samo veste, da je. Da obstaja. Da je tam. Da bo večno tam. Občutek, da nekaj je in bo, je neverjeten.

Četudi se lotite rigoroznega minimalizma. Kontekst je pomemben. Vedno opisujte in razlagajte. Razlagajte sami sebi, če drugi (trenutno) nočejo poslušati. Povežite se sami s sabo.

Glasba, knjige, splet.

Ni pomemben nosilec, pomembna je vsebina.

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: nekategorizirano. .



Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Tagi