15.11.2021 – Natančnost ali hitrost

15.11.2021

Vedno sem in bom imela en in isti izziv: biti natačna ali biti hitra? To svojo pomanjkljivost sem izrazila tudi na enem službenem razgovoru. Namreč, da ne morem biti hkrati natančna in hitra.

Vedno se sekiram, ali moram biti bolj hitra, kot da je nad mano neka nevidna sila, ki me bo kaznovala, če ne bom dovolj hitra. A kaj pomeni biti dovolj hiter? Kako se to izmeri? Kakšna je formula?

In ko sem hitra, nisem več natančna. Posledica tega je, da delam napake, ki potem vzamejo čas za popravljanje. Potem pridemo spet do hitrosti, ki se seveda zmanjša, ker popravljanje napak vzame več časa, kot če bi bila natančna in počasna. Mogoče pa je to odgovor na vprašanje: bolje, da sem natančna in počasnejša, kot pa hitra in nenatančna.

Zadnjič sem imela en zelo dober pogovor o rešitvah za izzive. Vemo, da imamo ljudje vedno manj časa (to je dejstvo, podatek, ki ga ni treba preverjati?). No, razen mene. Čeprav spet po drugi strani tarnam, da sem informacijsko preobremenjena, ker si nalagam toliko stvari, delam toliko zabeležk: še to moram pregledati, pa še to, pa še to. Pač: vse me zanima.

(Oprostite, ker je v besedilu toliko pogovornih besed.)

Predstavljajte si, da ima vsak trgovinski izdelek RFID in QR kodo. Poleg EAN kode seveda. QR koda bi bila na primer uporabna za upokojence oziroma slabovidne, ker bi jo lahko skenirali s telefonom in bi na telefon dobili deklaracijo izdelka, ki bi jo lahko povečali, da bi videli, kaj piše.

Tako je na primer rešen problem, ko na zelo majhen izdelek na embalažo ne moremo dati deklaracije, kjer bi bilo besedilo napisano z večjimi črkami. Takšno, da bi ga lahko prebrali tudi slabovidni. Oh, koliko slabe volje bi lahko rešili s tem. Kupec bi enostavno poskeniral QR kodo na izdelku in ne bi potreboval prodajalke, da mu prebere (ker ima prodajalka še druge delovne naloge, delovni čas pa je omejen) nek podatek z deklaracije ali embalaže. Seveda je to samo ideja, po skeniranju QR kode bi se na kupčevem telefonu lahko izpisali ne le deklaracija, ampak tudi drugi podatki o izdelku (na primer recept, v katerem se uporabi ta izdelek).

RFID koda na izdelku pa bi služila, da kupec nikoli ne bi več pozabil, kaj mora kupiti. Nekateri si sploh ne napišejo nakupovalnih listkov, nekateri jih pozabijo doma, nekateri imajo nakupovalne listke na telefonu (kot poslan SMS sam sebi, kot zabeležko, v aplikaciji, …).

Domači hladilnik in skrinja bi se povezala z aplikacijo na telefonu. Ker bi vsi izdelki imeli RFID, bi aplikacija točno vedela, kateri in koliko izdekov je v hladilniku ali skrinji. Aplikacija bi lahko sama izpisala, kaj smo že kupili v preteklosti, pa ni v hladilniku ali skrinji. Seveda bi tudi sami lahko dodajali izdelke na nakupovalni listek v aplikaciji. To bi storili z iskalnikom, ki bi seveda moral biti sofisticiran in pač prilagojen trgovini.

Morda bi aplikacija tudi javljala, koliko kosov nekega izdelka je v trgovini. Možnosti za oblikovanje aplikacije in urejanje podrobnosti je ogromno. (Obožujem tako delo, saj veste, da imam rada UDK v globine.) Saj veste, masa oz. količina izdelka, okus, barva, … (sveže, trajno, nektar, sok …): to so vse lastnosti, ki ločijo kos od drugega kosa (verjetno sem še kakšno pozabila).

EAN koda pa služi skeniranju pri plačevanju. Sploh ne bi več imeli blagajn z blagajničarkami, ampak avtomatske blagajne (veliko teh). Vsak bi si poskeniral izdelke sam, ne glede na to, ali bi imel v košarici 10 izdelkov ali pa 100 izdelkov.

V trgovini bi prodajalke delale kot zaposlene na oddelkih, kjer bi polnile police s pakiranimi izdelki ali delale postrežno (oddelek kruha, oddelek mesnice, oddelek malic, kosil in večerij, oddelek ribarnice, oddelek sadja in zelenjave oz. oddelek rinfuze).

Ker bi imeli vsi izdelki RFID kodo, prodajalkam za polnjenje polic ne bi bilo potrebno najprej na polico pogledati, kaj manjka in potem v skladišče po izdelke, ki manjkajo, ampak bi lahko že v aplikaciji na svojem telefonu videle, kaj manjka na polici (ker bi imele preko RFIDa ločeno, kaj je v skladišču in kaj v trgovini). Ker imajo vsi izdelki RFID kodo, bi tudi za skladišče v aplikaciji pogledale, koliko izdelkov je na voljo v skladišču. In pa, kje v skladišču se nahajajo, ko pride dostava. (Problem: koliko limoninih lupinic je na paleti/rolki, ki je prišla danes z dostavo, koliko jih je na paleti/rolki, ki je v skladišču, koliko jih je v skladišču na za te izdelke namenjenih policah – kako to troje ločiti oziroma identificirati.)

Ko pride dostava v trgovino na rolkah ali paletah, je težko takoj ustreči stranki, če je trgovina velika. Stranka na primer prosi za limonino lupinico, ki je pakirana v 7 x 10 cm vrečki. Tega izdelka na polici v trgovini ni. Ne vemo, ali je izdelek prišel z današnjo dostavo, ker izdelka nismo mi naročali, ampak nek drug zaposleni. Ko izvemo, da je prišel z današnjo dostavo, ne vemo, na kateri rolki ali paleti se nahaja. Ker pa ima vsak izdelek RFID, ga lahko najdemo z aplikacijo. Kaj pa, če zaposlena, ki ve, ali je izdelek prišel z današnjo dostavo, trenutno nima časa, ker je zaposlena z drugim delom, mi pa rabimo odgovor takoj, da vemo, ali fizično iskati po paletah/rolkah ali v skladišču v za ta izdelek namenjeni polici. Lahko bi pogledali dobavnico na računalniku, vendar so vsi računalniki zasedeni, ker na vsakem nekdo od zaposlenih opravlja svoje delo. Ja, delo v trgovini mora potekati hitro. Lahko bi sistem deloval tudi tako, da bi prodajalka sama lahko na mobilni aplikaciji preverila, ali je limonina lupinica prišla z današnjo dostavo.

Ob tem se spomnim na Chipolo. Kje so moji ključi? Poišči jih z aplikacijo. Kje je moja limonina lupinica? Poišči jo z aplikacijo. Ker ima vsak izdelek RFID, vse pa je povezano z aplikacijo na telefonu, ne bi bilo potrebno ugibati, na kateri paleti ali na kateri rolki se nahaja limonina lupinica. Ker se pozicije limonine lupinice danes ne da poiskati drugače kot z fizičnim pregledom palet/rolk ročno in na oko ter ugibanjem, kje bi lahko bila, nam to lahko pobere ključne minute, ki pa jih ne smemo izgubljati – ker imamo še druge naloge in zadolžitve, ker ne želimo pustiti stranke čakati, da ne bo jezna, nejevoljna, …

Najlažje je najprej preveriti, ali je limonina lupinica v skladišču na za to namenjeni polici. To je avtomatsko. Nadalje pa že potrebujemo uporabiti svoje oči/sluh (v primeru Chipola) in roke, da najdemo limonino lupinico.

Pri Chipolotu namesto oči, kot pri limonini lupinici uporabljamo sluh. Z aplikacijo pokličemo Chipolo, ki je pripet na predmet (denarnico, ključe, …) in potem poslušamo, kje se predmet nahaja. Tehnologija sloni na Bluetoothu. Vsaj tako razumem z njihovega videa.

Kaj je pa z domačo shrambo?

Če ima vsak izdelek RFID in je tako v aplikaciji, tudi s špecerijo v domači shrambi ne bi bilo težav, ker ima vsak kos RFID in vsakega vidimo v aplikaciji.

Problem je, kaj narediti z izdelki iz postrežnih oddelkov. Kako dati RFID solati? Ali pa postrvi? Ali torti?

Imamo pa še en velik problem: pismenost. Informacijska pismenost, računalniška pismenost, funkcionalna pismenost (bralna pismenost), matematična pismenost, … Ali so prodajalke pismene? In ali so kupci pismeni? Drugo vprašanje pa je: kaj se zgodi, ko pozabim vzeti telefon s sabo v trgovino? Pa smo spet na začetku.

V bistvu niti ne vem, kakšne podatke lahko vsebuje RFID, mislim, da je RFID samo za zaščito izdelkov pred krajo (kot npr. pri knjižničnem gradivu). Ampak samo toliko malo za razmišljanje.

RFID bi moral biti že nekako built-in pri proizvodnji embalaže izdelka.

Kam bi z vsemi blagajničarkami? Lahko bi bile asistentke pri avtomatskih blagajnah. Lahko bi jih izobrazili za nekaj drugega. Lahko bi nadgradile svoje življenje. Imele bi lažje življenje, več časa za druge stvari.

Fizično delati 40 ur na teden 6 dni v tednu (prej tudi 7, z enim vmesnim naključnim prostim dnevom naslednji teden) in čutiti, da dihaš samo še za delo v živilski trgovini je malce depresivno. Delati neko manualno „robotsko“ delo tudi. Zakaj si ne bi olajšali življenja? Zakaj si ga ne bi izboljšali? Zakaj ne stremimo k izboljšanju življenja? Zakaj govorimo, da bomo otrokom prepustili, da bo njim boljše v življenju, kot je bilo nam? Zakaj ne bi bilo nam samim boljše in tudi otrokom?

Tiste, ki imajo družino, bi lahko posvetile več časa družini in bi se lahko tudi člani družine bolje izobrazili (otroci).

Lahko bi imeli več prostočasnih dejavnosti (najboljše stvari v življenju bodo vedno zastonj) oziroma več časa zanje oz. sploh čas, da počnejo nekaj, kar jih veseli.

P.s. Kako deluje Mercatorjeva aplikacija za nakupovanje si še nikoli nisem ogledala. (In trenutno nimam časa.) In verjetno je že napisano veliko gradiva o tem in podobnem, ki pa je nisem prebrala. Ta objava je samo za nek uvid, kako razmišljam.

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: nekategorizirano. .



Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Tagi