18.11.2021

18.11.2021

Kolegica mi je poslala povezavo na razpise za delovna mesta v neki splošni knjižnici. Za povezavo sem vedela že prej, nisem pa vedela, da so novi razpisi.

Kot veste, sem pred dvema mesecema zamenjala službo. Zakaj? V meni se stvari nabirajo in nabirajo, potem pa eksplodiram in naredim nek ogromen korak. Rekla sem, da ne bom šla iz prejšnje službe, dokler ne dobim dela v knjižnici. No, pa sem dala odpoved in ne delam v knjižnici (nisem šla delat v knjižnico).

Bivšo šefico sem večkrat vprašala, kako pa naj še jaz delam po 20 ur na teden (tako je delala sodelavka s porodniške). Ne vem, ali sem jo spraševala v hecu ali zares. Ona se je pohecala tako, da je z roko ponazorila nosečniški trebuh. Tako. Tako lahko delaš za 20 ur na teden.

Meni ideja o otroku zato, da bi lahko delala 20 ur na teden, ni bila všeč. V bivši službi nisem povedala, zakaj sem dala odpoved. Zato so itak vsi mislili, da sem čudna, ker sem jim rekla, da še sama ne vem, zakaj.

Veste, da pravim, da je na eno vprašanje možnih več pravilnih odgovorov, razen v matematiki (to zadnje sem nekje prebrala: v matematiki je možen samo en odgovor). Odpoved sem dala, ker mi je šlo že pošteno na živce, da ni nekih jasnih enoličnih navodil. Za dve stvari recimo vem, da sta bili enkrat tako enkrat drugače, odvisno od situacije. Aja, a boste sedaj rekli, da nisem funkcionalno pismena, ker ne znam oceniti in narediti tako, kot je v danem trenutku prav? Če eno pravilo izključuje drugo je drugače, kot če imaš dve pravili, ki sta obe pravilni, v danem trenutku moraš samo izbrat pravega. Lahko bi konkretno opisala primera, ampak ju ne bom zaradi tega, da ostaneta anonimna.

Odpoved sem dala, ker mi je bilo malo dolgočasno, ker sem na pamet vedela veliko kod na blagajni. Odpoved sem dala, ker sem kar postala znervirana, če nisem imela polne blagajne drobiža.

Odpoved sem dala, ker je bilo po dveh letih samo še garanje. Nič novega se ne bi naučila, sploh pa me živilska trgovina ne zanima.

Vem, tudi mene žalosti, da znamo Slovenci in Slovenke biti samo šoferji in prodajalke. Ni mi všeč, da imamo največ prodajnih površin na prebivalca v Evropi. Jaz pač nisem ponosna na to. Poglejte, knjigarne so že skoraj vse zaprli, namesto njih pa odprli trgovine z drugimi izdelki, na primer čevlji. Pač, ne maram primitivcev in puhloglavk. Razumem pa, da tudi jaz ne vem vsega. Kako naj bi vedela, kako deluje vlečna pošta ali kako se že imenuje, če še nikoli nisem slišala za to? Ampak seveda to lahko usvojiš v eni minuti, če ti kdo razloži.

Kaj berem?

Najlažje začnem s pripovedovanjem, kaj berem, pa se potem spet vrnem malo na prvo temo.

Včeraj sem prebrala knjigo Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal (Peter C. Gøtzsche). Knjige nisem brala par tednov, potem pa je že bil čas, da jo preberem do konca, ker sem jo morala danes vrniti.

Včeraj sem bila v splošni knjižnici, ker sem si želela še enkrat izposoditi knjigi Minimalizem (Erica Layne) in Minimalizem: živeti s smislom (Joshua Fields Millburn in Ryan Nicodemus). Poleg teh dveh sem si včeraj izposodila še knjigo Vse, kar morate vedeti, če ste empat (Judith Orloff), ki sem si jo že kar nekaj časa ogledovala na knjižnični polici. Izposodila pa sem si še dve knjigi o Javasciptu v slovenščini (želela sem gradivo prav v slovenskem jeziku, za začetek) in sicer Spoznajmo Javascript (Peter Hribar) in Naučimo se JavaScript (Martin Baier). Ti dve knjigi sta zelo stari, iz leta 1998 in 2001. V knjižnici imajo še nekaj knjig o Javascriptu v angleščini. Ampak, grem svoj ritem.

Kar je novo, je tudi to, da sem se vpisala v začetni tečaj šole klavirja. Pri tem se tudi gre po svojem tempu.

Včeraj sem končno (pa ne zato, ker ne bi vedela, ampak zato, ker se mi ni ljubilo iskati) našla tisti ples, ki mi je bil že v srednji všeč – na youtubeu. To je jive. Vendar pa nobena plesna šola ne išče odraslih ljudi, ki bi plesali jive in ustvarili neko koreografijo. Za odrasle so le tečaji, kjer se učiš več plesov. Zato se za ples (še) nisem odločila. Zato sem izbrala klavir.

Kupila pa si bom sintesizer, ker mi je všeč, da ima tako širino instrumentov oz. Zvokov. Ja, vem, kakšne so razlike oz. da ni eno in isto, kot Java in Javascipt nista eno in isto. En zelo majhen sintesizer sem imel v otroštvu, kawai. Še vedno je doma. Zelo sem hvaležna očetu, da me je navdušil za glasbo, čeprav nikoli nisem hodila v glasbeno šolo. Igrala sem že električno kitaro, a samo ljubiteljsko, pa že leta nazaj. Najprej sem razmišljala o tem, da bi si kupila akustično kitaro. Vendar nisem bila 100 % prepričana. Potem je odločitev padla za sintesizer.

Malo sem jezna, ker zaradi korone oziroma dobavnih rokov sintesizer še čakam. Ampak se dogovarjam in za to sem zelo vesela.

Danes sem v knjižnici najprej prebrala časopis Finance. Ko sem bila v službi, sem se skoraj že odločila, da se naročim na letno članarino na spletni časopis Finance. Vendar nisem več imela Valu aplikacije na tablici in se je potem med malico to zavleklo, tako, da naročila nisem dokončala. In tako gre ta odločitev spet še malo na čakanje. Sploh pa zdaj, ko sem v knjižnici prebrala izdajo iz 17.11., me ne mika, da bi se naročila na spletno verzijo, če jih lahko berem v knjižnici (časopis nima veliko strani).

Potem sem šla brskat za knjigami: odločila sem se, da bom izbrala kaj iz UDK 52. Včeraj sem namreč začela brati knjigo Konec vsega (Katie Mack, Umco, 2021). Ob branju so mi šle kar dlake pokonci. Knjiga je brilijantna. Zaželela sem si, da bi spet študirala Nietzscheja (tokrat malo bolj pridno kot na fakulteti), da bi spet gledala vse dele The Big Bang Theory in da bi preverila youtube kanal Vsauce in Vsauce2, ki ju že dolgo nisem pogledala.

Knjigo sem brala še celo zjutraj pred službo, ampak v miru, nisem hitela; prišla sem do strani 164. Verjetno jo bom danes prebrala do konca.

Ko sem prišla na strokovni oddelek, mi je takoj padla v oči tematska razstavna polica o sladkorni bolezni. Saj veste, da je bil 14.11. svetovni dan sladkorne bolezni, kajne? Takoj sem zagrabila knjigo Dosje sladkor (Gary Taubes), ker sem o njej že enkrat brala na Modrijanovi spletni ali Facebook strani. Na policah 52 sem z brskanjem izbrala knjigo Mala zgodovina vesolja (Janez Strnad). Tale Mala zgodovina vesolja je bila izdana že leta 2008 in jaz v osnovi ne maram brati starih knjig (o tem sem že pisala), ker potem čutim, da zaostajam. Vendar je mogoče to podoben problem kot pri tipkarskih / tiskarskih napakah (o tem sem tudi že pisala), s čimer se lahko počasi sprijaznim, popolnoma pa ne oz. ne bom zaradi tega nehala brat. Ko bom začela manj čutiti, da zaostajam, mi bo tudi branje starejših knjig lažje (ne mislim fizično branje, ampak tako, psihično).

Potem sem si izposodila še Kruh na zagovoru (Dr. William Davies), za katero sem že slišala, samo v Cobissu sem še morala poiskati signaturo.

Tako. Mislila sem, da bom z dokončanjem knjige Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal malo prekinila to vzdušje, ki sem ga imela med branjem knjige Vzporedni mehanizem globoke države, vendar ne vem, ali je bilo še hujše.

Knjiga Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal je dobra. Če potegnem črto … (pa če se še tako sliši; lahko bi ‘napisala cel roman’, ampak nimam časa), vsak naj skrbi za svoje zdravje. Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje in Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal sta si tam-tam. Veliko stvari iz obeh knjig sem vedela že od prej. Priporočam Požgane možgane in Oprane možgane, če še niste (da še malo preberete o živilih iz živilskih trgovin). Zakaj cepljenje ja, zakaj ne – odgovorov na ja in na ne je več. Samo ne mi z nekimi butastimi argumenti.

Kot pravim, danes bom dokončala knjigo Konec vsega. Potem bom pa še videla, kaj bi brala.

Danes sem v Financah izvedela veliko o energiji na vodik.

In pa sploh nisem vedela, da se na Dunaju z odpadki ogrevajo že 50 let. Vedela sem, da sežigajo odpadke za ogrevanje, ampak nisem vedela, da to počnejo že celih 50 let.

Všeč mi je bil stavek, da je rešitev za nizkoogljičnost v prometu več in ne samo ena. Definitivno mi ni všeč, da se vozim s trolo na metan, ampak … lahko se začnem sekirati kot za to, da revije nimajo korektorja …

V življenju me zanima veliko stvari. Večina pa skozi knjige. Recimo, nikoli si nisem želela delovati na področju kemije, fizike ali matematike, ampak me to zanima (o matematiki sem že pisala) v smislu, da prebiram knjige o tem. Zanima me računalništvo in informatika. Programiranje niti ne toliko (še). Recimo spletne strani bi zelo rada izdelovala (ampak sem prelena, da bi to postal moj biznis). Zanima me izobraževanje odraslih (in ne otrok). V tej smeri bi imela tudi s.p. Zanimajo me vse vrste pismenosti in poučevanje le-teh.

Zanima me glasba. Poslušam (skoraj) vse. Tudi klasično glasbo.

Zanima me glasba kot muziciranje. O glasbi sem že pisala, pa si lahko preberete.

Zadnje čase me zanima filozofija (Kategorij od Aristotela se še nisem lotila), spet me privlači, da bi brala Nietzscheja.

Zanima me psihologija (159.9).

Anita Šumer je izdala (ni še v Cobissu) knjigo Umetnost krašenja kruha, 1. del. Izgleda, da bosta dva dela, ker bi sicer bila knjiga preobsežna. Menim pa, da je v dveh delih tudi lepa priložnost za marketing.

Enkrat sem že delala kislo testo. Trenutno ga ne delam. Imam pa v mislih.

Zanima me splet, zato bi rada nadgradila znanje HTMLja in CSSja z Javascriptom. Ampak to gre vse počasi. Veliko bi jih reklo prepočasi.

Včasih sem bila hrčkar, letos hrčkam samo še kataloge ene živilske trgovine (to sem začela v zadnjem času).

Imela sem veliko LPjev, ki sem jih po prvi selitvi pustila za sabo. S seboj sem vzela 5 LPjev, ki sem jih v zadnjih dveh tednih prodala. Všeč mi je bilo zbiranje knjig (knjig nasploh, [otroških] knjižnih zbirk, …).

Imam še nekaj knjig, ki jih nikoli več ne bom prebrala; kolebam, in čustvujem ob njih, ali bi jih prodala ali ne. Zaenkrat ne.

Želim se približevati minimalizmu.

Na youtubeu spremljam kanale o tem. To mi je všeč in me zanima.

Minimalizem je način življenja. Brez denarja ni v redu, preveč denarja pa tudi ne. Ah, poglejte si kak video na youtubeu.

Kako se razvija informacijska znanost, ne vem. Že kar nekaj let je od tega, ko sem bila nazadnje na fakulteti in tudi nikoli še nisem delala na tem področju.

Pred kratkim je Viberate spet zaposloval, videla sem oglas za administratorja baze podatkov. A veste, zakaj sem prvič padla? Zaradi pomanjkljivosti, o kateri sem govorila na začetku prejšnje objave. Na začetku testa sem bila natančna; proti koncu, ko sem videla, da mi zmanjkuje časa, pa sem začela hiteti in delati napake. A se letos nisem odločila, da se spet prijavim na razpis.

Nova zaposlitev je še dokaj sveža in ne bi rada že takoj menjala, še posebej po tem, ko sem izrazila, da si želim dolgoročno sodelovanje (vedno tako rečem, in ko rečem, mislim zares, ko pa mine čas, pa je moje mnenje o tem že malo spremenjeno).

Nočem biti v nekem kalupu. Nočem institucionaliziranosti. Zato se trenutno ne vidim v splošni knjižnici. Raje si izposojam in berem knjige iz strokovnega oddelka kot pa da sedim na strokovnem oddelku in iščem knjige za uporabnike.

Veliko stvari bi želela delati, npr. delati v Rokopisni zbirki NUK; pa v časopisni čitalnici bi bilo zanimivo; pa tudi na Glasbeni zbirki. Rada bi delala na obveznem izvodu, na Leskoškovi; pa na katalogizaciji, …

To, da lahko delam polovični delovni čas in se v preostalem času izobražujem v svojem tempu (z branjem knjig, drugega gradiva; sedaj bom še igrala inštrument), mi veliko pomeni. To, da ko je konec službe, je zares konec službe (živilstvo me ne zanima). In da se lahko izobražujem izven službe, ker če bi se po službi v knjižnici izven službe morala delati še za službo, ne vem, če bi mi bilo ravno všeč …

O pokojnini menim, da je to Ponzijeva shema. O kritiki tega sem brala tudi v eni knjigi. Mišljenje, da bi morala več delati sedaj, ko sem še mlada (čeprav imajo nekateri ljudje, ki so stari toliko kot jaz, na primer že 12 let delovne dobe), se mi zdi zastarelo. Če preberete Spretnosti odraslih (ACS, 2018), boste ugotovili, da bom delala še pozno v starost. Zakaj ne bi uživala življenja tukaj in zdaj? Zakaj bi delala celo leto samo za tisti 14-dnevni poletni dopust? Če se lahko sproti izobražujem izven dela, zakaj se ne bi? (Če bi bila izmozgana od 40-urnega delovnika, ne bi imela volje za izobraževanje izven službe). Da bi se spet morala učiti (ali ponavljati) snov (za bibliotekarski izpit), ki sem se jo učila na fakulteti, bi se verjetno počutila kot sedaj, ko berem starejšo knjigo – da mi bo nekaj ušlo, da ne bom imela časa za branje knjig, ki so izšle letos (npr. pri UMcotu). Pa kmalu bo že novo leto!

Mislim, da sem tudi malo (ali pa kar precej) socialno anksiozna? Ampak kot samska bom tudi to prebrodila. Ker vem, da se lahko po delu z ljudmi umaknem na samo. Ker vem, da bo enkrat konec in bom lahko šla v svojo samoto, v svoj mir. Pa lep večer.

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: nekategorizirano. .



Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Tagi