'Na poti k minimalizmu'

26.10.2021

Danes zgodaj zjutraj sem končala z branjem knjige Daniela Kahnemana Razmišljanje, hitro in počasno (UMco, 2016), danes zvečer pa sem končala z branjem knjige Dana Arielyja Predvidljivo nerazumni (MK, 2010).
Malo sem anksiozna, ker ne maram brati starih knjig (ja, zame je že 2016 staro, kaj šele 2010), zato, ker imam občutek, da sem “za časom” in ne bom imela dovolj časa, da bi lahko prebrala nove knjige (ko bodo prišle še novejše).
Ampak v branju knjige Predvidljivo nerazumni sem res uživala, nekaj stvari sem vedela že od prej, nekaj stvari pa mi je knjiga še bolje orisala. Ogromno stvari iz knjige pa sem se na novo naučila in sem že povezala z vsakdanjim življenjem. To se mi zdi, da je tisto, kar šteje, saj sem spet v naključni (knjigo sem si sama izbrala za branje) knjigi našla odgovore na moja vprašanja (na katerih nisem nujno aktivno iskala odgovorov).

V knjigi Predvidljivo nerazumni avtor celo napiše nekaj o podatkih in informacijah: „[…], ali je pomembno, če podatek dobiš pred izkušnjo ali po njej? In če je tako, kaj je bolj pomembno? Informacija pred izkušnjo ali informacija po izkušnji? To vprašanje je pomembno, kajti če nam podatek samo nudi informacijo o določenem stanju, ne bi smelo biti nobene razlike med udeleženci, ki so jo prejeli pred pokušino in prej.“ (Ariely 2010: 153)

To še bolj ponazori, kako se lahko naše informacije razlikujejo oziroma spreminjajo. Se spomnite iz prejšnje objave, ko sem govorila o ceni minute klica za vedeževanje? Od osebe je odvisno, ali bo to ceno jemala kot visoko ali nizko, glede na to, kje je njeno sidro (to sem se na novo naučila iz knjige). Se pravi, premožnejšim bo cena minute vedeževanja zanemarljivo nizka, revnim pa (pre)visoka. Oblikovanje informacije iz podatka bo za različni osebi različno. (Čeprav po ekonomiji ne bi smelo biti razlike.)

Zadnje čase veliko razmišljam tudi o stereotipih (ampak se nisem še poglobila v to), zato se mi je zdela zanimiva definicija stereotipa iz knjige: „Stereotip je navsezadnje način razvrščanja informacij, s katerim skušamo predvideti izkušnje.“ (Ariely 2010: 158)

Se pravi, imamo informacije o nekomu ali nečem in potem na podlagi teh informacij nekaj predvidimo, čeprav (ekonomsko) morda sploh ni res.

Ob branju se mi je porodila neka ideja za razmišljanje:

Oseba 1 je imela 4 nezložljive dežnike po 10 €. En nezložljiv dežnik je pozabila na banki in se ponj ni vrnila. En nezložljiv dežnik je uporabljala. Ker ga ni vedno nosila s seboj, si je kupila še en zložljiv dežnik za 7 €. Nezložljiv dežnik, ki ga je uporabljala, se je sčasoma začel lomiti. Dežnik za 7 € je že vsaj enkrat obrnil veter. Dva nova nezložljiva dežnika za 10 € je imela pospravljena v vetrolovu. Oseba 2 je morala na nedeljo na rojstni dan. Darila ni imela. Ker so bile trgovine zaprte, ga tudi ni mogla kupiti. Pri izhodu iz stavbe je oseba 2 vzela nov nezložljiv dežnik osebe 1 za 10 € in ga podarila očimu za darilo za rojstni dan. Oseba 2 ve, da oseba 1 nima denarja. Oseba 2 je osebi 1 povedala, da je vzela njen dežnik in ga podarila naprej šele, ko je to že storila.

Ali je oseba 2 kradla in kaj lahko oseba 1 od nje pričakuje naslednjič?

Ali bosta dva ponujena kosa torte osebe 2 iz rojstnega dneva za osebo 1 dovolj, da oseba 1 na ta dogodek pozabi (a ne oprosti – niti nikoli zares ne pozabi)? Ali sta ta dva kosa torte vredna 10 €? In ali bi oseba 1 ta dva kosa torte plačala z manj kot z 10 €? Ali bi bilo boljše, da oseba 1 ne poje dveh kosov torte, ampak zahteva 10 € od osebe 2? In koliko stane zaupanje?

V knjigi je podoben primer, zato sem predstavila še svojega. V knjigi se avtor sprašuje: „Kakšna razlika je med goljufanjem za denar in goljufanjem za nekaj, kar je za korak oddaljeno od denarja!“ (Ariely 2010: 201)

Avtor knjigo zaključi na način, ki mi je zadnje čase zelo pri srcu. No, za interdisciplinarnost sem slišala že kar nekaj let nazaj na fakulteti. Po prebrani knjigi Roberta M. Sapolskyja Obnašaj se (UMco, 2020), kjer je že na začetku omenil interdisciplinarnost, sem se malo bolj začela zanimati zanjo. Po prebranih knjigah Richarda H. Thalerja Nerazumno vedenje (UMco, 2019) in Arielyjevo knjigo Predvidljivo nerazumni, sem malo bolj spoznala vedenjsko ekonomijo. Ker je to povezava med ekonomijo in psihologijo, torej interdisciplinarna veda, me seveda navdušuje. Ariely na koncu zaključi s to interdisciplinarnostjo, namreč, da bi bilo treba povezovati ekonomijo s psihologijo, sociologijo in filozofijo.

Osebno sem velika zapravljivka. Ali pa sem vsaj bila. Moram si začeti postavljati meje. Mislim, da mi z minimalizmom, ki mi je res všeč (mimogrede, youtube mi je priporočil nov kanal o minimalizmu, za kar sem zelo vesela in sem že pogledala par videev), ne bo težko priti do tega, da bom bolj samodisciplinirana. Lažje mi bo tudi zaradi knjige Predvidljivo nerazumni, če bom poskušala upoštevati ali se vsaj približati načelom iz te knjige, torej moram razmišljati kot ekonom ali vsaj približno kot ekonom. Ali je razmišljanje, da delaš kot ekonom enako, kot da deluješ kot ekonom?

Potem sem gledala še en video, kjer avtor posnetka (en drug kanal) opiše 8 napak, ki jih delamo pri minimalizmu. Ena izmed naštetih je bila, da organiziramo, ne pa zmanjšujemo. Takoj sem se spomnila na to, ko sem bila še otrok in sem vsak teden (vsako soboto) pospravila svojo sobo. Ampak to je bilo organiziranje, ne pospravljanje. Vse stvari sem vzela iz omare, jih pogledala in dala nazaj, ljubeče pospravila na svoje mesto ali pa malo obrnila, ker mi prejšnja postavitev ni bila več všeč ali pa sem se je naveličala. In o tem opozarja v videu, da organiziramo, namesto, da bi zmanjševali. Najprej sva si dve delili sobo in tudi stvari nisem imela veliko. Ko sem dobila svojo sobo, sem izbrala manjšo. V resnici je izbirala sestra, ampak ona je želela večjo, jaz pa manjšo, tako, da se nisva potrebovali kregat.

Stvari iz najine skupne sobe večinoma ni več. Imam eno fotografijo omare, kjer je viden del stvari. V bistvu se je zmanjškarstvo začelo že, ko sem dobila svojo sobo, kajti v svoji sobi nisem imela vseh stvari, ki so bile v skupni sobi. Tudi v skupni sobi ni bilo vedno vseh zvezkov in delovnih zvezkov (ti so bili na podstrešju). Sedaj tega sploh ni več, nekaj zmanjškarstva sta opravila moja starša. V moji novi sobi so bile stare in nove stvari, ki sem jih akumulirala, ko sem bivala v svoji lastni sobi. Enkrat mi je bilo dovolj (ker sem se zaradi vseh stvari počutila že malce utesnjena) in sem ogromno na novo akumuliranih stvari vrgla stran. Potem mi je bilo včasih tudi žal, ker so bile to knjige (Kako lahko knjižničarka vrže knjige stran?! Takrat sem bila na koncu osnovne šole oziroma na začetku srednje.), brezplačne, iz odpisa knjižnic. (Mogoče ima pri tem kaj veze brezplačnost iz knjige Predvidljivo nerazumni? Čeprav ne govori o tem, ali se z lahkoto odpovemo stvarem, ki smo jih dobili ali vzeli brezplačno v primerjavi s plačljivimi.)
Zares sem se iz te sobe izselila, ko sem dokončno vzela vse stvari, ki so mi bile takrat pomembne in ko sem rekla, da lahko vse stare obleke starši odnesejo v kontejner.
Ko sem še živela v hiši, sem vedno nekaj iskala; ko sem se prvič preselila v stanovanje, sem s seboj odnesla mnogo stvari, ker ni bilo časa za zmanjškarstvo. Postopno sem se začela ukvarjat tudi s čiščenjem v stanovanju. Ko pa sem se drugič selila, sem še bolj zmanjšala svoje stvari. Danes, ko praktično živim v sobi, menim, da je še vedno ogromno stvari, katerih se že skoraj eno leto nisem dotaknila. Tako sem spet dobila željo, da začnem organizirati, a ne le to: tudi zmanjšati. V hiši mi je iskanje določene stvari vedno delalo preglavice: me živciralo; spravilo v slabo voljo, ker nisem našla takoj; ker nisem našla, kjer sem iskala; ker mi je vzelo preveč časa, ki bi ga lahko porabila za druge stvari, … Zato tudi menim, da je zame minimalizem prava pot.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 26.10.2021

17.10.2021 – Različne vrečke

V treh različnih trgovinah imajo tri različne vrečke za sadje in zelenjavo. V prvi imajo plastične vrečke za sadje in zelenjavo, v drugi imajo kvazi papirnate vrečke za sadje in zelenjavo in v tretji imajo papirnate vrečke za sadje in zelenjavo.

Biorazgradljive vrečke za sadje in zelenjavo morajo biti pod določenimi pogoji, da se razgradijo.

Najslabše so plastične vrečke za sadje in zelenjavo. Zato je boljše, da kupimo mrežaste vrečke za sadje in zelenjavo, izdelane iz 100 % recikliranega materiala.

100 % recikliran material je lahko iz plastike, kar pa ne pomeni, da je plastike manj. Plastiko, ki je neuporabna za izdelavo trših recikliranih predmetov so uporabili za vrečke za sadje in zelenjavo. Vendar je plastika še vedno ostala na Zemlji, samo, da ni bilo potrebno proizvesti nove.

Boljša ideja bi bila, da sami naredimo vrečke za sadje in zelenjavo iz starih zaves. Pa naj nas ne bo sram, ko hodimo v trgovino s takimi vrečkami. Delamo nekaj dobrega za okolje, za naš planet.

Jaz imam sicer kupljene vrečke za sadje in zelenjavo iz 100 % recikliranega materiala, ker se vsak trudi po svojih močeh. Takrat še nisem bila toliko v refuse – reduce – reuse – remake – recycle sceni (zavrni – zmanjšaj – ponovno uporabi – predelaj – recikliraj). Vendar sem že bila v trgovini in nisem kupila sadja in zelenjave, če nisem imela teh vrečk s seboj, ker nisem želela uporabiti plastičnih.

Kvazi papirnate vrečke imajo plastičen del, kot nek okenček. Pa tudi naoljene so. Torej niso papirnate, ampak dajejo samo vtis, da so. Pri takih vrečkah moramo raztrgati plastični del in ga dati v mešane odpadke (kako bi se sploh lahko kaj takega še uporabilo?), papirnat del pa v zabojnik za papir. (?)

Včasih so mi govorili, da naoljen papir (reklamni letaki, ki jih dobivamo vsak teden cel šop) ne spada v zabojnik za papir. To je bilo že leta nazaj. Ampak po pravilih ta naoljen papir gre v zabojnik za papir.

Karton od pizze ne gre v zabojnik za papir, ampak med mešane odpadke, ker so na njem ostanki hrane. Mislim, da pizze za s seboj sploh ne bom več jedla.

Papirnate vrečke za sadje in zelenjavo so bolj grobe na otip od kvazi papirnatih vrečk za sadje in zelenjavo. Ampak kaj se zgodi, ko je papirnata vrečka umazana od nekega bolj krhkega sadja? To gre verjetno v mešane odpadke, po istem principu kot karton od pizze.

Včasih, ko smo bili otroci, smo morali ločevati odpadke, ker so nam rekli, da bomo sicer plačali kazen, če nas dobijo, da nismo ločevali odpadkov. Takrat nas je to prestrašilo in smo se ločevanja držali.

Danes ne gledam več na ločevanje s finančnega vidika, ampak z vidika okolja.

Ločevanje ali recikliranje sploh ni več moderno in to sploh ni več vprašanje. Logika je, da se ločuje odpadke. Danes se sprašujem o 5 besedah – refuse – reduce – reuse – remake – recycle. Ločevanje je torej zadnje na seznamu. Še posebej sedaj, ko vemo, da se reciklira samo 9 % plastike (podatek je verjetno za ZDA ali pa za cel svet, ampak ne glede na to, iz kje je vzet, je to res malo).

To je bolj kot ne osebni blog, s pridihom poljudne znanosti, zato uporabljam tudi besede, kot so „scena“ ipd. :)

Zatorej, če imate vrečke za sadje in zelenjavo iz zaves vedno s seboj, bravo, sicer pa uporabljajte tiste, ki jih že imate doma (100 % reciklirane, papirnate …). Ne kupujte kolutov plastičnih vrečk, ker sodijo med mešane odpadke (ne da se jih ponovno reciklirati) in ostanejo za vedno na Zemlji.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 17.10.2021

5.10.2021 – Končno … Rifuzl!

Končno sem po 2 ali še več letih, odkar sama sebi govorim, da moram iti v Rifuzl (eno veliko željo sem si danes uresničila!), šla v Rifuzl! Jeee. :)
Seveda s trolo, da ne bo pomote.
Nimam avta zaradi osebnih razlogov. So pa še tudi drugi razlogi, zakaj nimam avta:
- ker se mi zdi absurdno, da se vsak dan po ena oseba vozi v avtu
- ker onesnažuje okolje
- ker z nakupi avtomobilov bogatijo korporacije in ker je nov avto že pol manj vreden, ko ga kupiš
- ker avtomobili delajo preveliko gnečo v mestu
- ker si želim samovozeči avtomobil (ne, nisem “za časom”, tehnologija me je vedno zanimala; pa saj veste, da mene kot bibliotekarko vse zanima)
Zadnje dni ravno razmišljam, ali nisem že ves čas po malo minimalistka, ker nikoli nisem imela ogromno stvari in včeraj sem se prav spomnila na eno osebo, ki mi je rekla, da me zadovoljijo že tako majhne stvari (kot je na primer neka čokoladica), da ne rabim veliko.
Odkar sem se dvakrat selila, sem v bistvu svoje stvari še zmanjšala, ampak to je bila posledica selitve, ne iz razlogov minimalizma. Pred časom sem res preveč zapravljala in si nakopičila preveč stvari. Tudi nisem morala delovati v takšnem okolju, ker sem vedno nekaj iskala in se potem živcirala zato, ker mi je to pobiralo dragoceni čas (ja, čas).
Mesa nikoli v življenju nisem marala pretirano. Če pomislim na primer na kakšen kos mesa, ki je zelo masten, mi obrača želodec. Rebrc ne maram. Sem jih jedla, ko sem še živela s starši, ampak to je bilo tako, iz vljudnosti in spoštovanja do kuharice. :)
Ne maram žolce in podobnih stvari. Ne maram mastnih zrezkov.
Če jem meso, jem piščanca, piščančje perutke, pleskavice, čevapčiče, hrenovke (vem, da je to vse not zmleto, fuj, ja), paštete (še slabše kot prejšnje). Svinjsko meso mi je dobro samo po dunajsko. V življenju sem jedla tudi že konjsko meso, je zelo dobro, če nima masti gor. Ampak konjskega mesa ne bom jedla nikoli več. Jedla sem tudi goveje zrezke v naravni omaki, so dobri, ampak nimam luštov, da bi jih jedla. Nikoli v življenju mi ni bilo toliko do mesa, kot mi je do sladkarij oz. čokolade.
Ribe jem zelo redko, ker ne maram obirati kosti. Vem, da so zdrave in da bi jih mogli jesti vsaj enkrat na teden, ampak jaz jih ne jem enkrat na teden. Lahko bi rekla parkrat na leto, v zadnjem času pa še to ne. Od morskih sadežev imam rada samo kalamare (pa če je kakšna hobotnica vmes – teh sprva tudi nisem marala). Ampak tudi te jem parkrat na leto, včasih sem jih jedla samo enkrat na leto za Silvestrovo.
O mleku in mlečnih izdelkih sem pisala že zadnjič. S tem se bom morala še veliko ukvarjati. Z mesom in ribami pa pač ne. Nikoli jih nisem pogosto jedla in jih tudi z lahkoto odstranjujem iz jedilnika. Ko se v trgovini sprehodim po mesnici, me zagrabi, da bi kupila perutničke, ampak če so v akciji; potem pa pomislim, kako ogabno mi je ratalo vse to meso na kupu. Pa še pakirano je v plastiko.
Danes sem opazila, da lahko v trgovski verigi kupiš riž na rinfuzo. Sicer ne vem, kako pride do trgovine (ali v plastiki, koliko odpadkov nastane pri transportu). Pri Rifuzlu je pri vsakem izdelku (na spletni strani) napisano, ali nastane kaj odpadkov pri dobavi izdelka, v trgovski verigi pač ne.
Pa še ravno sem poslušala en video na youtubeu, kjer je bilo povedano, da je boljše kupovati pri eni trgovini kot pa pri verigi trgovin. Torej, tudi če ima trgovska veriga riž (za riževo mleko ali za obrok) na rinfuzo, kupiš riž na rinfuzo v samostojni trgovini. In uganite, kaj? Rifuzl ima tudi riž na rinfuzo! :) )
S seboj sem vzela prazno škatlo od jajc, ker sem se namenila kupiti jajca, pa nekaj mlečnih izdelkov.
Jajca so tudi zanimiva tema, zadnjič sem na youtubeu gledala en video, kjer so trdili, da jajca dajejo jesti bakterijam v laboratoriju in da naj ne jemo jajc, ker potem vežejo bakterije nase v našem telesu. Nisem preverjala, ali je ta video relevanten ali ne, ker nimam časa sedaj za to. Sem pa gledala en slovenski video o kokoših na youtubeu, ja, in najverjetneje bom najprej vegetarijanka in potem, če se bom odločila, še veganka. Ampak za jajca se ne morem tako hitro odločit, kot se ne morem za mleko in mlečne izdelke.
Kmetijo Kukenberger poznam že od prej in tudi že od prej vem, da sprejemajo povratno embalažo.
V Rifuzlu sem za prvi obisk kupila 6 jajc, vegansko ragu omako, jogurt z vanilijo in en mlečni namaz z drobnjakom.
Zadnje troje je v stekleni vračljivi embalaži in se že veselim naslednjega obiska, ko jim bom to embalažo vrnila.
Vegansko ragu omako sem že poskusila, z njo sem naredila testenine (sicer ne domače, ampak do tega enkrat še pridemo – imam tudi strojček za špagete ipd.). Ne morem verjeti, da je lahko omaka brez mletega mesa tako dobra oziroma istega okusa kot, če bi imela dejansko mleto meso notri. Ne vem, kaj daje ragu omaki njen značilen okus, ampak čisto istega okusa je bila, kot če bi bilo mleto meso notri.
Pri pomivanju tega kozarčka z vegansko ragu omako sem se spomnila na otroštvo in nono, ko smo hodili s “kanglico” h sosedom po mleko. Se pravi večkratno uporabna embalaža. Pa kaj ni to isto? Končno delam nekaj zase in še obudila sem spomin na mojo nedavno pokojno nono. (Ne vem, koliko je za vas nedavno, še sama ne znam ocenit, na tem mestu ne bom povedala, koliko časa je dejansko minilo.)

Pred Rifuzlom sem šla v trgovski center, kjer sem kupila “šprico”, za katero sem se namenila, da bom z njo dozirala olje za kuhanje/cvrtje/pečenje. Je plastična (žal, ampak sem že nekaj časa razmišljala, kaj kupiti za olje, pa nisem našla alternative), stala je malo manj kot 2 €. (Bila je na oddelku za kuho, čeprav je imela gor papirček z navodili za čistilo z limono.) Ne deluje dobro, ker gre olje navzdol namesto, da bi šlo naravnost. Verjetno je namenjena ne tako gostim stvarem, kot je olje. Ampak bom nekaj časa vztrajala pri tem, dokler me ne bo zares razjezilo in dokler ne bom našla alternative. Sicer imam ekstra deviško oljčno olje v spreju, ampak to je potem embalaža na potisni plin (tega pa nočemo, ane).
V trgovskem centru sem malo gledala, kaj imajo (tako sem prišla do riža na rinfuzo), ustavila sem se pri bio izdelkih in skoraj kupila bio malinovo marmelado. Potem pa sem se spomnila, da kozarec ni vračljiv in je potem nisem kupila. Izgleda, da začenjam razmišljati kot zmanjškarji. Tudi o tem sem ravno zdaj slišala na enem youtube videu (ja, spet sem začela pogosteje gledati kanale, na katere sem prijavljena, in ki me zanimajo): da se moraš prisiliti, da razmišljaš na drugačen način, potem pa ti že pride v kri. Seveda sem za načelo refuse, reduce … In pri tej malinovi marmeladi sem se ustavila pri prvem. To pa tudi zato, ker sem pomislila, da imam še doma marmelado in Nutello (ja, žal, čokoladno je moja strast – bom tudi o tem razmislila, s čim se da zamenjati).
V bistvu sem začela tako: zavrni ali poišči alternativo. V Rifuzlu imajo tudi sadne in čokoladne namaze. In to bo moja alternativa marmeladi iz trgovske verige in Nutelli.

Kar se branja tiče … Prebrala sem knjigo Kako biti antikapitalist v 21. stoletju Erika Olina Wrighta. Če ne želite prebrati debele knjige Družba ničelnih mejnih stroškov Jeremyja Rifkina (sem jo enkrat prebrala, sedaj pa jo poskušam že tretjič drugič prebrat, a mi ne gre – beri prejšnje objave), potem lahko preberete to “skrajšano verzijo”. Sicer nista enaki (kako naj bo knjiga enaka knjigi, saj ni navaden jogurt), ampak se lahko iz obeh knjig potegne veliko vzporednic. Ni mi jih nihče priporočil; sama sem ju našla, sama sem se odločila, da ju preberem, nisem točno vedela, kaj me točno čaka v teh dveh knjigah, ampak sta potrdili moje razmišljanje in ga še dopolnili.
Sedaj pa se spet zakopljem v novo branje.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 5.10.2021

3.10.2021

Ok, moram priznati, da se večinoma nasvetov iz knjig, ki jih podpiram, ne držim takoj. Na primer: knjigi Požgani možgani in Oprani možgani sem prebrala že zdavnaj, pa še vedno uživam sladkor.

Sladkor je ena tistih stvari, ki se ji težko odpovem, tudi, če mi kdo neprestano teži, da to ni zdravo, da bom zbolela itd. Zadnje čase edino malo bolj gledam na telesno težo, saj sem nekaj kilogramov shujšala. Ampak jaz verjamem, da je to zaradi nekega stresa v zadnjem času. Vedno, ko menjam službo, mi je stresno. Verjetno tokrat še najbolj. No, zdaj je to mimo in se moram paziti, da se ne spet zredim. Ampak zaradi sladkorja grejo kilogrami lahko kar hitro gor; moja šibka točka je čokolada in vse, kar je čokoladnega.

Tako, da nisem pridna. Vsak bije svojo bitko. Jaz sem na primer taka, ds moram vse izkusiti na svoji koži. Čeprav sem že odrasla in se zdi mnogim to otročje. Potem svetujem naprej: ne počni tega, počni tisto. Seveda ne poslušajo mojih nasvetov, ker jih sama ne udejanjam. Potem sem jezna na druge, čeprav v resnici – sama nase. :)

Tudi knjigo Zdravi brez mleka in sira sem prebrala že pred ohoho meseci. A mislite, da sem se odpovedala mleku? Ne.

V knjigi Obnašaj se (1. del) sicer piše, da lahko pijemo mleko (to je res posplošeni stavek, ker v knjigi nisem ponovno našla razlage, ah, zapiski, ah, pamet), ampak v Zdravi brez mleka in sira, pa piše, da “nismo telički”, da bi pili kravje mleko. Spet je tu raziskovanje, odločitev posameznika, kaj je relevantno zanj.

Pozitivne lastnosti neuživanja mleka in mlečnih izdelkov so v knjigi Zdravi brez mleka in sira opisane tudi z vidika ohranjanja Zemlje. Ne napišem z vidika ekologije, ker se mi zdi ohranjanje Zemlje en lep, bolj konkreten izraz.

Sira nisem jedla že kar nekaj časa. Verjetno sem se ga odvadila jesti, ker sem se preselila in ker gledam samo na to, kaj bom sama jedla in potem si sira ne kupim. Včasih hrepenim po siru in me mika, da bi si ga kupila. Recimo zadnjič mi je pri peki palačink prva spodletela (prvi palačinki se vedno zgodi, da spodleti), pa sem jo natrgala na koščke in malo bolj popekla (šmorn). Ta okus popečenih koščkov palačinke me je spomnil na frtaljo, ki je nisem jedla “že 100 let”. In ja, frtalja s sirom je božanska. Ampak si nisem kupila sira.

In ker je večina ’sladkega’ pakirana, si v mislih rečem: ne bom kupila ’sladkega’ v embalaži, bom raje naredila kakšne piškote. Potem pa moram kupiti maslo, ki mi je zelo dobro tudi na kruhu, z medom (čeprav sem to jedla samo enkrat na leto na dopustu). Masla na kruhu nisem jedla od letošnjega poletja, ko sem bila za en dan na morju.

Hočem reči, da sem se siru odpovedala po naključju. Če bom še malo razpredala o siru, si ga bom šla jutri kupiti, tako da raje zaključim.

Odpovedati se maslu? Pred nekaj časa so promovirali maslo in celo zbirali podatke, koliko se ga poje, kako je dobro, skoraj superživilo, če lahko tako rečem. Seveda vedno izberem maslo, nikoli margarine.

Kako se odpovedati mleku, mi povejte vi. Ne znam, ne morem. Saj gre še v palačinke. Mleko gre povsod, kjer je kaj sladkega. Z vidika ohranjanja Zemlje bi bilo dobro, da se popolnoma odpovem kravjemu mleku. Svojčas sem pila riževo mleko v tetrapaku. O tem moram še razmisliti (o delanju riževega mleka doma, sicer se ga prodaja v tetrapaku, kar ne pride v poštev, če hočemo zmanjškarstvo; pa še riž je v vakuumu v plastični vrečki, uh).

Kako kupujem mleko? Svežega iz hladilnika nikoli ne kupim. Mogoče sem ga enkrat v življenju. Kupim mleko z 1,5% m.m. (to sem začela kupovati v zadnjem času) ali s 3,5% m.m. Nekateri pravijo, da je mleko z 1,5% m.m. bolj zdravo od mleka s 3,5% m.m., drugi pa, da ima mleko z 1,5% m.m. več dodatkov in da zato ni bolj zdravo od mleka s 3,5% m.m..
Pogledam, kdo mleko proizvaja. Včasih na tetrapaku piše, kdo ga polni in iz katere države je mleko (ni nujno, da je to eno in isto). Kupila sem že mleko tuje znamke (ne bom povedala, katere); nekaj časa mi je bilo dobro, potem pa sem dobila nek odpor (ne vem, ali v okusu ali v tem, da je tuj). Tudi vsa mleka s 3,5% m.m. niso enakega okusa. Tako kupujem mleko slovenskih znamk (tudi slovensko mleko?). Potem pogledam na ceno, katero je v akciji, ali od ene ali od druge znamke, ali je mleko z 1,5% m.m. v akciji ali je mleko s 3,5% m.m. v akciji. To je najslabše odločevanje in česar ne maram tudi pri drugih ljudeh. Da se pri odločitvi za nakup za vsa živila, ki jih kupijo, odločijo na podlagi cene. Da jim ni važna ne kvaliteta, ne kaj izdelek/živilo vsebuje, ampak cena.
Od doma sem navajena, da se je vedno kupovalo Alpsko mleko, ampak mislim, da sedaj mami kupuje eno drugo znamko.
Pri meni je tako, da mi bo s tega vidika samo kava Barcaffe dobra in je ni druge kave na svetu, ki bi mi ustrezala (razen kapsule Dolce Gusto, ki zelo škodijo okolju, ampak o tem kdaj drugič).
Alpsko mleko je odlično po okusu, včasih kupim tistega z B12, čeprav je malo dražje. Tudi Alpsko mleko z vanilijo je božansko, Alpskega mleka s čokolado pa še nisem probala.
Sem pa parkrat v življenju kupila mleko iz mlekomata. Ko sem ga prvič kupila na mlekomatu, je bil le-ta nekaj kilometrov stran. Danes se mi zdi brez veze, da se bi morala odpeljati par kilometrov stran samo zato, da bi šla po mleko na mlekomat, če vzamem v obzir, da porabim kar veliko mleka (po moji oceni). Po drugi strani je tudi vprašanje, ali se po mleko na mlekomat odpraviš z avtom ali s trolo, kjer se pelje več potnikov naenkrat (boljše za ohranjanje okolja). No, takrat je prišel v poštev avto. Odkar sem se preselila, pa imam mlekomat praktično pred pragom (čeprav bi danes prišlo v poštev tudi, da se do mlekomata odpeljem s trolo [več ljudi se pelje naenkrat v enem vozilu]) in grem lahko peš. Kolikokrat sem, odkar živim tu, kupila mleko na mlekomatu in kolikokrat v tetrapaku? Ogromnokrat v tetrapaku in dvakrat na mlekomatu. Enkrat na začetku, ko sem se nazadnje preselila, drugič pa par dni nazaj.
Ne vem, kako se v Sloveniji ločuje tetrapak, vem samo, da karton in mleko loči sloj plastike (da pač mleko ne prepušča skozi karton) in da je to dvoje presneto težko ločiti.

Bistvo tega mojega prvega zapisa je: če pijete (živalsko, kravje) mleko in se mu (še) ne morete odpovedati, kupujte mleko na mlekomatu, kjer prineseš s seboj svojo steklenico ali jo kupiš na mlekomatu in jo imaš potem za večkratno uporabo. Tako veš, da nisi prispeval k še večji proizvodnji tetrapaka in si naredil nekaj dobrega za okolje. Vsak posameznik šteje.
Zadnjič sem poslušala na youtubeu, da ne smeš drugih prepričevati, kaj naj naredijo (po dr. Glasserju se itak vsak sam na koncu odloči), ampak vplivaš direktno na podjetje. Se pravi, ne bom več kupoval mleka v tetrapaku in se bo morda podjetje preusmerilo h kakšni drugi embalaži, na primer steklu. Čeprav je težje za transport in se razbije (pri čemer ima tetrapak prednost).

Čeprav sem zadnjič na youtubeu poslušala, da že stekla primanjkuje (ameriški video) in bi bilo še boljše izdelovati embalažo iz recikliranega stekla. V Sloveniji še v nobeni trgovini nisem videla, da bi bila kakšna embalaža iz recikliranega stekla (izdelkov vsakdanje uporabe).

V bistvu smo vsi še vedno en korak nazaj. Ločujemo odpadke, čeprav ne vemo, ali se res reciklirajo. Na youtubeu sem zasledila, da se samo 9% plastike na svetu reciklira.

Potrebno bi bilo izdelovati stekleno embalažo iz recikliranega stekla. Iz reciklirane plastike lahko naredijo večinoma obleke ali nakupovalne vrečke, ker se plastiko lahko samo enkrat ali dvakrat reciklira na izdelke “slabše” kakovosti (slabše plastike, če želite). Pri čemer moram poudariti, da ne maram oblačil iz reciklirane plastike (mikroplastika, izhajanje mikroplastike v morje).

Ločevanje odpadkov na embalažo bi morali že prerasti. Morali bi delovati po principu refuse, reduce, reuse, remake, recycle (ne kupi; zmanjšaj uporabo; pretvori v ponovno uporabo; recikliraj). Ločevanje odpadkov bi moralo biti zadnje, kar bi nam moralo priti na misel.

Vsak gre po svoji poti, vsak dela po majhnih, a pomembnih korakih. Jaz bom najprej probala vsakič, ko rabim mleko, iti po mleko peš na mlekomat. To je moja prva odločitev na poti k usmerjenemu minimalizmu.

Knjigi Minimalizem: živeti s smislom (Joshua Fields Millburn in Ryan Nicodemus) in Minimalizem (Erica Layne) ne govorita o ohranjanju Zemlje. Ampak, kot že veste, mi je všeč interdisciplinarnost. To pa še ne pomeni, da če je neka oseba to pa to, je potem še tisto in tisto. Ne maram označevanja ljudi na tak način. Kot sem že rekla, vsak gre po svoji poti. Pa lep dan.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 3.10.2021


Kategorije

Tagi