'nekategorizirano'

27.10.2021 – Svojčas sem želela postati založnica

Ko sem prebrala Najboljše stvari v življenju so zastonj (2003) in Najboljše stvari v življenju bodo zmeraj zastonj (2005), sem se spomnila, da sem enkrat, ko sem bila še otrok, želela izdajati nek „novičnik“ na par straneh (zamislila sem si nekako 2 ali 4 strani A4 formata), ki bi ga natipkala na domačem računalniku in natisnila na domačem tiskalniku. S tem sem želela, da bi starši brali tudi to poleg reklamnih letakov. Takrat sem se spraševala, kaj bi sploh umestila v novičnik, da bi bilo zanimivo tudi za odrasle in ne bi bilo otročje. Nekako se nisem mogla odločiti za teme, o katerih bi pisala (ki bi jih pokrivala), ali naj bi to bil šport, kuhanje, šola, učenje, … in ali bi pisala o stvareh na splošno ali o stvareh v domačem kraju in okolici. Seveda ni bilo nič iz tega.
Teh brezplačnih kartic Feliks se točno ne spomnim, spomnim se fotografij na karticah, ki odražajo tudi TV oglase (na primer za Mobitel). Pregled kartic mi je bil zanimiv, predvsem, ker sem začutila malo nostalgije, in pa, ker nisem poznala vseh kartic in mi je bilo res pri srcu videti ustvarjanje kartic določenih društev, podjetij, skupin, …
Že v knjigi Predvidljivo nerazumni avtor na primeru ponazori tržno in družbeno ekonomijo. Torej zakaj ne brezplačni tiskani medij, kot je Premiera. In Premiere se spomnim; takrat še nisem vedela, da jo izdaja Samo Rugelj. Premiero smo s prijateljicami jemale na stojalu na eni avtobusni postaji. Vedno mi je bila zanimiva za listanje. Takrat kino že ni bil več tako popularen, vsaj meni se zdi (ali pa je bilo za nas v prvem letniku srednje šole razmerje 50:50 med kinom in CDji, na katerih so bili posneti filmi iz torrentov [ups]). Ali pa je ravno takrat še delovala mediateka v svojih zadnjih vzdihljajih, ki je izposojala filme na DVDjih (in si jih nato “presnel” na CD/DVD [ups krat 2]).
Seveda nimam nobene Premiere več shranjene. Vedno kolebam med čustvi in minimalizmom. To počnem že od nekdaj, samo, da se tega nisem resno zavedala. Tudi revije Revija o knjigi sem našla le par let nazaj pri nekem odpisu, pa jih nimam več, ker sem se vedno spraševala, ali se jih znebiti zaradi minimalizma in prostora ali jih obdržati zaradi čustvene navezanosti (notri so opisane knjige iz mojega otroštva, …). To sem se v več obdobjih vprašala in sem se jih na koncu znebila.
Tudi nobene revije Bukla nimam, čeprav ko o tem razmišljam, spet postanem malo anksiozna, kajti imeti zbrano vso slovensko produkcijo knjig v eni reviji se mi zdi res neka osnova, organiziranost. (In potem smo spet pri tehtanju med organiziranostjo/zmanjškarstvom.) Revijo Bukla vzamem, ko je nova, jo pregledam, si kaj označim, ampak sem opazila, da to ni dober način, ker potem dam revijo za star časopis (v kontejner) in si ne prepišem, katere knjige sem si želela izposoditi (lani sem knjige še kupovala, a nisem bila že dve leti včlanjena v kakšno knjižnico; zdaj sem včlanjena v dve knjižnici).
Zanimivo, kako sem presedlala iz revije Premiera v srednji šoli na revijo Bukla na fakulteti. Prav pogledala sem v Cobiss: revija Bukla je začela izhajati leta 2005. Za Premiero piše, da je izhajala od 2000 do 2014. V času srednje šole, na katero sem se prepisala kasneje, je bil dnevni časopis Žurnal distribuiran na ta način – zastonj, na stojalih. Še se spomnim, ko smo ga jemali zjutraj, preden smo šli h pouku (in ga potem brali tudi med poukom; ampak jaz sem imela že itak gimnazijsko znanje in mi branje Žurnala ni vplivalo na moj uspeh na tej šoli).
Medtem, ko sem prebirala Najboljše stvari v življenju so zastonj (2003) in Najboljše stvari v življenju bodo zmeraj zastonj (2005), sem se spomnila, da sem svojčas želela postati tudi založnica. Ampak sploh ne vem, če bi lahko to izpeljala. Navdušena sem bila, ko sem na fakulteti končno prišla do predavanja, kako se izračuna ceno knjige in kakšni so stroški za knjigo. Nekaj časa sem sanjarila, da bi imela založbo, ki bi izključno prevajala bigorafije glasbenikov. Saj to počne že Učila (pa verjetno tudi Mladinska knjiga in še katere druge založbe), ampak jaz bi imela založbo, ki bi se ukvarjala edino s prevajanjem glasbenih biografij ali pa tudi s pisanjem glasbenih biografij slovenskih ustvarjalcev. Za prevajanje bi potrebovala zaposliti še prevajalce ali jih zaposliti po projektni pogodbi. In lahko bi izdajali tudi zbirke besedil pesmi neke slovenske skupine, glasbenika/ce, …
Imam trenutke, ko bi rada imela nekaj svojega, svoj projekt, svoj s.p. (ampak to terja veliko napora, 24/7), ker ne želim biti vkalupljena v sistem (knjižnice, …). Sanjala sem tudi o tem, da bi rada delala na strokovnem oddelku splošne knjižnice. Ampak ko globlje razmišljam, ne želim biti v nekem okviru, nekem kalupu, ki me omejuje. Rada imam izmenjavo idej.
Tudi v knjigarni ne vem, če bi mi bilo zares všeč prodajati knjige. Všeč mi je tako, kot je sedaj. Da delam v živilski trgovini in če kakšna stranka kupi kakšno knjigo, dobi od mene vso toplino in podporo. Itak pa me vse zanima in ne vem, če bi lahko imela založbo, ki bi izdajala prevode biografij, biografije in zbirke pesmi slovenskih glasbenikov. Hmmm, morda bi bila to moja služba, prosti čas pa vse ostalo, o čemer se zanimam sedaj (torej vse: od 0 do 9, brez štirice in še vse vmes :) ).
Danes sem že bila v knjižnici in sem vrnila nekaj knjig, med njimi tudi tri neprebrane (Moč Zemlje in naravne magijske tehnike, Zgodovina slovanske mitologije v XX. stoletju in Skrivni jezik našega telesa). Za knjigo Zgodovina slovanske mitologije v XX. stoletju mi je žal, da je nisem prebrala, ker se mi zdi zanimiva knjiga. Ampak na srečo ima Cobiss na voljo zgodovino izposoj in se lahko kadarkoli vrnem po seznamu ter si izposodim to knjigo in jo preberem. Enostavno nisem imela časa v 6 tednih, da bi jo odprla. Tako, da nimam nič proti knjigi, ampak je nisem prebrala, ker sem raje brala druge izposojene knjige.
Ravno to je problem, ki v resnici tudi mene zanima, ampak ne vem, kako bi se dalo to raziskati (ali pa je kdo že raziskal (na področju bibliotekarstva sem postala zelo šibka, odkar, hmm, odkar v bistvu hodim v službo [od moje prve redne zaposlitve]): ali uporabnik, ki si knjigo izposodi, knjigo tudi prebere? Kako to izmeriti? Na primer, da bi uporabnikom poslali ankete (na listku, preko Moje knjižnice – problem, ker ne uporabljajo vsi), kjer bi napisali neko obnovo knjige? Kaj pa, če bi uporabniki samo obkljukali, ali so knjigo prebrali? In ali jim lahko verjamemo (recimo, da je uporabnik len, pa obkljuka vse z DA, kot da označi NE in razmišlja, zakaj ni prebral določene knjige [pomanjkanje časa; ni zadovoljila informacijske potrebe, potreboval je samo par podatkov iz knjige, ...])? Koliko izposojenih knjig se dejansko prebere (glede na izposojo in podaljšanje tega ne moremo meriti, ampak lahko samo ugibamo).
V knjižnici sem si želela izposoditi eno knjigo o feminizmu. Potem sem ugotovila, da knjižnica nima posebej polic za feminizem (396), ampak ima „samo“ police 374, 376, 395, 398, 39 in 391. Seveda ne zamerim, saj predvidevam, da ima vso literaturo o feminizmu knjižnica Mesta žensk (nočem biti spet anksiozna ob misli, da nima vsega :) ). Zanimivo mi je, kako ima vsaka knjiga (no ja, kolikor sama lahko opazim) vsaj 2 UDKja v CIPu. Najprej sem iskala pod ukaznim iskanjem, UC=396 in PY=2021. Seveda nisem dobila nobenega zadetka. In potem, ko sem odštevala leta (ne vem, zakaj nisem dala razpon npr. zadnjih 5 let, namesto poizvedovala po vsakem letu posebej), ni bilo zadetkov ne za 2020, ne za 2019. Potem pa sem šla iskati le po UDK 396 in razvrstila zadetke po letu izida padajoče. Najnovejša knjiga iz 396 je iz leta 2005, ampak pritegnil me je naslov knjige iz leta 2004: Ženske v evropski zgodovini, ker se mi je zdel tak splošen in da mi bo prinesel neko osnovo. In kje je bila postavljena knjiga, če knjižnica nima police o feminizmu? Pod 316 – sociologija.
Na moji levi so bile police 16 – Logika. Potem sem začela razmišljati, ali bi si izposodila eno knjigo s področja logike, preden si izberem kaj s področja matematike. Iskala sem po ukaznem iskanju, tako kot prej, UC=16. Nato sem razvrstila zadetke od najnovejšega do najstarejšega in si izbrala zapis Kategorije (Aristotel). V bistvu sta v Cobiss zapisu 2 UDKja, knjiga je bila na polici 1 – Filozofija, čeprav ima v zapisu še UDK 161.1(38).
Zanimivo, kako se v bibliotekarstvu pri vsaki knjigi odraža interdisciplinarnost (ali pa samo jaz tako dojemam?), ko eni knjigi lahko dodelimo več UDKjev. Mogoče je interdisciplinarnost bolj v tem, da povežeš dve področji, pri UDKju se gre bolj o tem, da sta dve področji v eni knjigi (ne nujno povezani).
In potem sem pozabila poiskati kakšno splošno knjigo o stereotipih. Spomnila sem se, ko sem si že izposojala knjigi. Po drugi strani pa sem se danes malo bolj zadržala in si izposodila le 2 knjigi (ker sem pravkar 3 neprebrane vrnila), saj jih imam sedaj izposojenih 19.
A sem vam že povedala, kako odlična je knjiga Razmišljanje, hitro in počasno? Opazila sem, da sem veliko napisala o knjigi Predvidljivo nerazumni, o knjigi Razmišljanje, hitro in počasno pa ne veliko. Nočem vam pokvariti vzdušja. :) Knjiga je tako odlična, da vam jo priporočam, da si jo preberete sami. Včeraj sem začela z branjem knjige Hrup, ki so jo napisali trije avtorji: Kahneman, Olivier Sibony in Cass R. Sunstein. Tako, da vam zagotovo še nisem napisala vsega, kar mislim, ampak sedaj grem naprej brat. Pa lep dan.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 27.10.2021

25.10.2021

Po tem, ko grem listat katalog trgovine, vidim, da ljudje dejansko kupujejo večinoma, kar je v katalogu. Ne vem, ali je to samo moja percepcija zaznavanja, ali je to res. Zdraj ravno berem knjigo Razmišljanje hitro in počasno in razmišljam, ali bi morala to mojo prvo trditev preveriti z regresijo ali čim. Mogoče je samo moja intuicija, da ljudje v trgovini kupujejo večinoma, kar je v aktualnem katalogu. Ampak to sem opazila že v treh živilskih trgovinah, kjer sem (bila) zaposlena. Če je res, da se ljudje ravnajo večinoma po katalogu, kako enostavno jih lahko potem „vržemo“ na marketinško „foro“. V resnici za stvari, ki jih ne potrebujejo, naredimo vtis, da jih potrebujejo in že so prodane. Pri hrani je to zelo enostavno, ker lahko vsak reče, da hrana je pa nujna dobrina. Ampak kakšna hrana?

Ni problem slepih, da ne vidijo, koliko stane minuta vedeževanja, ker je napisana z majhnimi črkami. Vedeževalec ima podatek, koliko stane minuta vedeževanja, javno objavljen.

Torej to je podatek: dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša (SSKJ, Fran.si)

Informacija bi mogoče bila, da je cena minute vedeževanja draga.

Informacija: kar se o določeni stvari pove, sporoči; obvestilo, pojasnilo (SSKJ, Fran.si). Ampak ali je res, da je cena minute vedeževanja draga? Informacijo lahko dojemamo subjektivno. In za nekoga, ki ima na primer veliko denarja, bo lahko ta informacija napačna.

Znanje: celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem (SSKJ, Fran.si).

Recimo, da pri „ceni minute vedeževanja“ pridemo do znanja tako, da poiščemo več virov o „ceni minute vedeževanja“, najdemo kakšne raziskave na to temo, ki bi potrdile ali ovrgle informacijo, da je cena minute vedeževanja draga ali pa samo kakšno debato na to temo, različne poglede na „ceno minute vedeževanja“, zakaj je tako postavljena, zakaj ni enotna za vse operaterje, ali obstaja kakšna matematika ali psihologija za postavljeno „ceno minute vedeževanja“, …

Tako jaz vidim podatek, informacijo in znanje v tem primeru; popravite me, če se motim, povejte svoje mnenje. V glavnem sem želela ponoviti te tri pojme: podatek, informacija, znanje.

Ni problem trgovcev, da je nezdrava hrana v živilskih trgovinah, ker je to splošno znano. Podatek: V živilskih trgovinah je hrana. Kupec ima informacijo, da je hrana v živilskih trgovinah nezdrava. Znanje: Ali lahko v živilskih trgovinah kupimo zdravo hrano? In v katerih? In katera hrana je zdrava hrana? Kako vpliva embalaža na zdravo hrano? Kaj pomeni zdrava hrana? Kaj je nezdrava hrana? Kaj so živila? …

Danes sem na Siolovi blog strani zasledila en blog o slovenščini in to samo zato, ker je nastala nova objava. Malo mi je že žal, da svojih zapisov ne napišem bolj strokovno. Ko sem brala ta blog o slovenščini, sem se začela malo sekirati, zakaj ne. Ampak to je samo moj blog na Siolu, kot nek dnevnik; če bi želela vse delati bolj na strokovni ravni, bi to dala na svojo lastno spletno stran. V bistvu niti ne vem natančno, kaj bi želela objavljati na svoji lastni spletni strani, ker me toliko stvari zanima. Seveda bi bila stran resnično organizirana in bi imela več tem in podtem – kategorij in podkategorij. Ne bojim se, da bi mi zdaj kdo ukradel idejo. Zadnjič sem na Facebooku odkrila spletno stran peopleofljubljana.com in ugotovila, da nekdo že dela tisto, kar se mi je enkrat porajalo v glavi – namreč, da bi šla po Ljubljani in fotografirala zanimive plakate, stavbe, … ter to objavljala na spletu. S tem, da to že obstaja, sem čisto zadovoljna. Itak je vprašanje časa, kdaj bi sploh jaz to počela, ker me zanima še toliko drugih stvari. Vseeno pa še vedno fotografiram, če v Ljubljani vidim kaj zanimivega, kak zanimiv plakat, ki me pritegne. Moje fotografije so itak amaterske in narejene s povprečnim telefonom in tablico, ki ima povprečno kamero. Včasih pa sploh ne fotografiram, ampak samo občudujem. Fotografije pa imam shranjene zase. Ko jih bom gledala čez 10 let, bom v sebi še vedno čutila ta občutek, kako mi je bilo lepo, ko sem to fotografirala. Vsaj tako sem se počutila zadnjič, ko sem gledala fotografije iz študentskega doma. Nič posebnega, narava, ampak prav dobila sem tisti občutek iz fotografij, kako sem bila srečna. Morda pa so ob gledanju fotografij moji občutki sreče izhajali iz tega, da sem spet v Ljubljani in sem zato bila tako srečna.
Resnično živim tako, kot sem si vedno želela.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 25.10.2021

25.10.2021 – Razmišljaj

Po tem, ko sem objavila zapis, v katerem razmišljam tudi o Tiktoku, sem se spomnila na mojo napako. Youtube namreč prikazuje predlagane videoposnetke na domači strani ne glede na to, ali je posnetek iz teme, ki te zanima (ki jo všečkaš, katere video všečkaš), najnovejši posnetek nekega kanala, na katerega si brezplačno naročen ali njegov tretji (številka je samo za predstavo) posnetek nekega kanala, na katerega si brezplačno naročen. Zdaj: tema je nek abstrakten pojem in kako zdaj Youtube ve, kaj me zanima? Seveda na podlagi tega, kar se je naučil. (Ne bom tu o tem.)
Tako tudi Titok na svoji naslovni strani prikazuje teme, ki te zanimajo (ki jih všečkaš, katere tiktok všečkaš), najnovejši posnetek nekega tiktokerja ali njegov tretji (številka je samo za predstavo) tiktok po vrsti.
Torej so si youtube algoritmi in algoritmi tiktoka podobni? In kakšni so?
Pogledala sem študijski program računalništvo in informatika na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Najprej sem pogledala univerzitetni program in bila presenečena nad tem, da je v prvem letniku fizika. Opazila sem, da je res večina matematičnih predmetov, kot se mi je dozdevalo po govorjenju drugih ljudi. Zares zabavno je šele v tretjem letniku, kar se predmetnika tiče. In visokošolski program izgleda že na pogled dolgočasen (subjektivno) in manj profesionalen (subjektivno), zato o njem sploh ne bom govorila.
Ali sem z zgornjim stavkom trdila, da je matematika nezabavna? Ali sem to samo imela v mislih? Če sem z zgornjim stavkom trdila, da je matematika nezabavna, se opravičujem. Kajti sedaj sem želela nadaljevati z vprašanjem, ali je matematika lahko zabavna? Morda mi matematika ni zabavna samo zato, ker je ne znam, ne poznam? In da imam zaradi tega odpor do matematike, ker imam prepričanje, da je ne znam in mi je zaradi tega nezabavna?
V knjižnici sem že ob enem drugem obisku pogledala police z matematiko in opazila, da jih je manj, kot polic z menedžmentom. Na policah z matematiko je večina učbenikov, če na hitro pogledam. Police z menedžmentom sem raziskovala, ko sem pisala kazala knjig (nekaj let nazaj, pa saj sem v eni izmed objav povedala, da je to z ZASP prepovedano in vse tam razložila). Nekako bom morala pogledati globlje. Rabim čas, da se odločim. Ker spet čutim to poplavo informacij in človeku, ki ga vse zanima, je včasih res lahko težko (ampak iz njegove perspektive, seveda bo kdo drug mislil, da mu ni težko). Ah, pa smo spet tam, pri dolgovezenju.
Ta odpor do matematike bi se dalo rešiti. Če seveda želim, da mi matematika ne bi bila več nezabavna. In ja, želim si, da bi imela tako dobre možgane, da bi obvladala matematiko.
Saj pri meni ni vprašanje družboslovje/naravoslovje. Jaz samo govorim, da če bi imela boljšo “pamet”, če bi obvladala matematiko, bi verjela, da lahko diplomiram tudi iz univerzitetnega programa računalništvo in informatika na FRI. In potem bi se vpisala na ta program.
Ni mi žal, za to, kar sem študirala. Ker mi je študij dal neko širino. Karkoli nekdo študira, mu da širino. Nekatere stvari se učiš iz izkušenj (recimo jaz, ko moram sama preizkusiti stvari, da potem sama ugotovim, ali sem nasrkala ali ne), nekatere pa teoretično (branje knjig). In to dvoje je lahko pomešano! Nekje sem prebrala, da so se stvari morale najprej zgoditi v praksi, da so se lahko potem zapisale. Ampak verjamem, da je lahko tudi obratno: iz pisanja se lahko zgodijo stvari.
Včasih sem bila prijavljena na mailing listo določenih spletnih strani, ki so nudile izobraževalne videe iz različnih strokovnih področij in spletnih strani, ki so nudile izobraževanje na področju programiranja. Trenutno se ne spomnim, katere. Ampak takrat enostavno nisem imela časa sploh pogledati stvari, kaj šele, da bi se iz tega učila. Takrat sem bila še študentka. Priznam, da sem bila preveč lena, mogoče preveč samotarska, raje sem preveč spala, poslušala glabo, gledala serije in filme, porabila preveč časa za podrobnosti, bila v svojem svetu. Porabila preveč časa za podrobnosti – berite Kahnemanovo knjigo Razmišljanje, hitro in počasno in si preberite o stereotipih. :) Stereotipov ne maram. Sem živi dokaz. :D
Danes se sprašujem, kje naj začnem, ali na spletu ali pri knjigi. Pod računalništvom 004 ali na spletu. Vem, da bom, če bom šla pod 004, našla še vsaj 5 knjig, ki me zanimajo, pa niso povezane z osnovami spletnih strani v javascriptu. In ja, znam ločevati javascript in Javo. Java je programski jezik, javascript pa – hmm … način postavitve spletne strani? To je pa tudi vse, kar vem o javascriptu. Najverjetneje se pri javascriptu začne matematika, ki je pri htmlju in cssju ni (to dvoje najverjetneje še vedno obvladam, eno iz osnovne, drugo iz srednje; tudi, če se s tem par let nisem ukvarjala (nazadnje sem se s tem ukvarjala, ko sem bila na faksu).
Danes sem v knjižnici in spet malo “stalkam”. Poslušam ljudi, ki sprašujejo bibliotekarja. Ravno berem knjigo Razmišljanje hitro in počasno in v knjigi govori tudi o liniji najmanjšega upora/odpora. Zame je linija najmanjšega upora v tej situaciji, da ljudje ne znajo postaviti informacijske poizvedbe v COBISS. In zato grejo po liniji najmanjšega upora do knjižničarja, da jim on poišče gradivo. Eni pristopijo do knjižničarja s splošnejšim vprašanjem o neki temi, eni pa pridejo z naslovom in avtorjem. Kako je možno, da študent (recimo) prvega letnika ne zna poiskati knjige v cobissu, če ve naslov in avtorja in kako iz sistema ne zna razbrati, ali je knjiga prosta in kje jo najde? Tako to vidim jaz, ki nikoli ne grem najprej do knjižničarja (o postopku sem govorila že v eni izmed prejšnjih objav). Vedno si knjigo najdem drugače kot z interakcijo z drugim človekom. Tudi navdih za branje si najdem iz lastnega raziskovanja, iz izložbe knjigarne ipd. No, za to, da sem za ponoven zagon rednega branja potrebovala človeka (kolegica mi je predlagala 3 knjige in mi jih predala v roke), je že res. Ampak od tam naprej sem se sama odločila za redno branje, ker mi je to kot neka samobiblioterapija.
V knjižnico sem prišla prebrat izposojeno knjigo Ne čakaj na vikend, ker jo moram danes vrniti. Ženska se ne zaveda, da so se njeni problemi začeli, ko je spoznala moškega. (Ali pa je to samo moje subjektivno mnenje; ko bo čas, si moram prebrati kako knjigo o feminizmu in mogoče si prav eno danes izposodim, ampak moram še pogledat v cobiss ali stopiti do police, da sploh vidim, kaj obstaja). In potem gre neznanki govorit o svojih težavah. Tega se NIKOLI ne naredi. Še jaz to včasih delam, in ko se zavem, kaj sem naredila in zakaj sem to naredila, se razumno tolčem po glavi. Mislim, lahko bi govorila 3 ure, kako je knjiga površna, pristranska, neobjektivna. To je leposlovje (če izvzamemo naloge na koncu poglavij), ne pa psihologija. To še pod marketing ne spada. Ker v knjigi ni nobenih raziskav, navedkov, od kje avtoričine trditve (razen znanih izrekov, pod katerimi je napisala avtorja). Upam, da ni to tista ena in edina knjiga, ki jo ljudje preberejo v enem letu.
Prišla sem pogledat knjigo Najboljše stvari v življenju bodo zmeraj zastonj iz leta 2005, potem pa sem našla še Najboljše stvari v življenju so zastonj (2003) in Najboljše stvari v življenju so bile zmeraj zastonj (2004). Ko sem prvo skoraj prebrala, sem se spomnila, da bi si jo morala, preden jo berem v čitalnici, izposoditi na avtomatu. Seveda sem si jo šla izposoditi sredi branja, čeprav sem šla iz svoje cone udobja, ampak nisem več prenesla misli, da jo berem v čitalnici neizposojeno, ko pa piše, da naj si izposodimo knjige pred branjem v čitalnici. Ne vem, ali je to funcionalna nepismenost, saj knjige ne bi ukradla, čeprav si je nisem izposodila pred branjem. Ker me moti, da se stvari ne delajo po dogovorjenih pravilih, sem si jo šla izposodit. Mene zelo moti, če se ljudje ne držijo pravil ali da se jih ne držijo niti, ko jim to rečeš (na primer, da jim poveš, po kateri poti je izhod, oni pa te ne poslušajo in gredo po drugi poti). Je pa vse odvisno od konteksta. Kontekst je pomemben: če se bo šlo za to, kako se naredi nekaj novega ali se naredi neko stvar na novo, sem odprta za ideje, dialoge, pogovore (brainstorming).
Pač, mene zanima vse. Izgleda, da bi me lahko tako opisali. Počutim se razburljivo, ko nekaj raziskujem. In to ne samo, ko se sprehajam (čeprav sem to počela bolj letos spomladi), ampak tudi, ko sem v mirovanju. Ne rabim fizično na potovanje ali v naravo, da bi nekaj raziskovala. Celo narave ne rabim, da bi lahko raziskovala naravo (berem knjige). S tem ne pravim, da za razumevanje narave ni treba iti v naravo (razmerje med teorijo in prakso).
Moram nehat, ker sicer lahko dolgovezim v nedogled. Želela sem samo povedati tisto o Tiktoku in Youtubeu in poglejte, kaj je nastalo. Pa sploh še nisem povedala vsega, o čemer razmišljam. Pa lep dan.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 25.10.2021

22.10.2021

Pri knjigi Smrtonosna zdravila in organiziran kriminal sem prebrala malo več kot 150 strani in si vzela malo odmora. Knjiga Smrtonosna psihiatrija in organiziran kriminal se mi je zdela boljša. Pri knjigi Smrtonosna zdravila in organiziran kriminal se mi za zdaj zdi, da avtor samo niza neke podatke in imam občutek suhoparnosti.
Začela sem brati knjigo Daniela Kahnemana Razmišljanje, hitro in počasno (UMco, 2016). A sploh izgubljam besede o tem, kako je knjiga odlična, tako kot vse UMco-ve knjige? :)
Včeraj sem šla v knjižnico z namenom, da vrnem knjige, ven pa sem prišla še s tremi na novo izposojenimi knjigami, čeprav jih imam še veliko doma za prebrat. Joj, res mi ni pomoči. :)
Je pa ena knjiga, ki je kljub podaljšanju ne morem in ne morem prebrat. To je knjiga, ki sem jo videla v izložbi in sem si jo šla potem izposodit. Naslov je Knjiga, za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši (in za katero bodo vaši otroci veseli, da ste jo) avtorice Philippe Perry (MK, 2020). Že dvakrat sem jo začela brati od začetka, ker je vmes minilo toliko časa, da nisem več vedela, kaj sem prebrala, ampak potem po drugem branju sploh nisem več nadaljevala. Izgleda, da je to zame kočljiva tema in psihološko nisem pripravljena na to knjigo. Knjige naj bi mi navsezadnje bile biblioterapija. Tako, da jo bom vrnila, ker je ne morem več podaljšati, pa saj me niti ne zanima.
Danes malo krajši zapis, ker me res zanima ta knjiga Razmišljanje hitro in počasno. Pa še v službo grem danes. Najraje imam proste dni, ko lahko konstantno berem, vmes pa počnem še ostale stvari (a vidite, kako sem izpostavila branje na prvo mesto; res mi je pomembno). Pa lep dan.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 22.10.2021

21.10.2021 – Dostop ali posedovanje?

Že dolgo razmišljam, da bi naredila objavo na to temo.

Ko smo obiskovali fakulteto, nas je eden izmed profesorjev vprašal: kaj imate raje, dostop ali posedovanje? Sledila je kratka razprava, da mlajšim generacijam ni važno posedovanje, ampak dostop. Ampak tu se je debata tudi zaključila.
Najverjetneje obstajajo raziskave, ki potrjujejo, da imajo mlajše generacije raje dostop kot posedovanje. Vendar je tu veliko pasti.
Jaz razmišljam drugače. Ravno sem na slo-tech brala temo o kopiranju podatkov iz maila, iz clouda, …
Na reddit debato o tem potem nisem (še) šla, ker sem se že odločila, da začnem s pisanjem. Torej …
Kaj bi storili, če ne bi mogli več dostopat do Gmaila?
Jaz sem pred kratkim iz Gmaila zbrisala večino mailov. To sem naredila v skladu z minimalizmom. Maile od oseb, ki jih nikoli ne bom rabila več, ki jih nikoli več ne bom kontaktirala … Navsezadnje jaz Gmaila ne uporabljam za službene namene, samo toliko, da mi pošljejo plačilno listo, ker nočem, da se porablja papir (kaj sploh govorim, elektrika se proizvaja na fosilna goriva, [škoda]).
Kaj pa bi se zgodilo, če se z gmailom vpisujemo v druge spletne strani, aplikacije, socialna omrežja in gmaila ne bi bilo več (za par ur, za en dan, za en teden)? Kaj bi se zgodilo, če z gmailom odklenemo samovozeči avtomobil, vrata stanovanja, zaženemo pralni stroj? A veste, ko greste v supermarket in tam nakupite vse, da vam ni treba letati povsod in s tem prihranite čas (impulzivni ljudje pa nakupijo 3 x več kot bi, če bi šli v posamezne trgovine in s tem [mogoče] porabijo več časa, kot če bi šli v posamezne trgovine, ker nabirajo, nabirajo, pa še enkrat nabirajo)? Kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo več supermarketov oziroma trgovskih centrov? Kam bi šli v trgovino?
Gmail me ne skrbi. Mailov si res ne bom kopirala. Predstavljajte si, da takšna storitev vpliva na vse ostale. Ne morem se vpisat na blog. Ne morem se vpisat na Facebook (ok, zame to ne bi bilo nekaj hudega). Vse blog objave imam shranjene na računalniku oziroma zunanjem trdem disku. In večkrat se vprašam, a bi morala narediti še eno kopijo na drug zunanji disk? Potem pa tega ne naredim iz lenobe.
Zelo sem zadovoljna, da nimam odklepanja stanovanja na google account, prav tako ne pralnega stroja ali pečice na google account. Poglejte, kaj se je zgodilo na primer z email.si: prenehal je delovat in z mailom in geslom iz email.si se ne moreš nikamor več prijavit, da bi izbrisal, popravil nek zapis (objavo, komentar).
Razjezilo me je (čeprav že nekaj časa aktivno uporabljam OpenOffice), da se moram na tablici z gmailom prijaviti v Microsoftov račun, če želim dostopati do svojih shranjenih datotek (v cloudu). To, kar sem jaz napisala, ni več moja last. V bistvu samo dostopam do nje. Kako je to mogoče?
Zato je posedovanje boljše od dostopnosti.
Poglejte spletne članke in tiskane članke. Res je, da spletni članek dobimo takoj, ampak a se pri tem vprašamo o relevantnosti? Seveda se moramo tudi pri tiskanih člankih vprašati o relevantnosti.
Spletne novice ali tiskane novice? Spletne novice dobimo takoj in ker smo navajeni, da dobimo vse stvari instant, se sploh ne vprašamo, kaj so prave novice in kaj neprave. Spletna novica se lahko že v enem dnevu večkrat spreminja. Lahko se trikrat v dnevu spremeni naslov novice (morda novinarska hiša meri, koliko klikov je bilo in ko vidi, da jih je bilo premalo za njihove standarde, spremeni naslov na še bolj udarnega). Lahko se še več kot trikrat spremeni vsebina novice.
Včasih ne vem, ali so boljše tiskane novice s tipkarskimi in tiskarskimi napakami (tudi te morajo biti napisane v zelo kratkem času, verjamem, da so pritiski na pisce vse večji) ali spletne novice, ki se konstantno ažurirajo, spreminjajo … In nikjer ni zapovedano, da mora biti vsaka sprememba spletne novice zabeležena in javno vidna. Nekdo tako lahko sploh ne opazi, da bere že tretjo verzijo članka, ker ne visi cel dan na isti strani, da bi to preverjal (ja, nekateri imamo čas).
Kaj je bolj ekološko – pisanje članka na računalnik (porablja se elektrika iz fosilnih goriv) in objava na spletu (pri branju se uporablja elektrika iz fosilnih goriv) ali pisanje članka na računalnik (porablja se elektrika iz fosilnih goriv) in objava v tiskanem časopisu (porablja se elektrika iz fosilnih goriv za proizvodnjo, porablja se novo izdelan papir,…). Zapleteno vprašanje, kajne?
Rada bi videla, da se bi elektrika nehala prizvajati na fosilna goriva. To uničuje okolje. Potem bi brez slabe vesti lahko tiskali članke na papir.
In če imamo spletni članek, sploh ni naš, ampak je v lasti lastnika spletne strani (ki ima zagotovo urejeno, da dela avtomatske kopije). Sploh ni v lasti pisca članka, ampak lastnika spletne strani.
Predatavljajte si, da so vsi tiskani članki v fizični lasti časopisne hiše in ne v fizični lasti pisca. Dobro je, da ima torej pisec svoje pisanje shranjeno na računalniku in zunanjem disku (ne na gmailu, ne v Wordu na cloudu, kjer se mora prijaviti z gmailom). Kako globoko lahko gremo? Ima pisec res v lasti svoje pisanje, če je na računalniku ali zunanjem disku? Kaj pa, če se po nesreči uniči matična plošča (npr. s kakšnimi vdori)? A pisec še poseduje svoje pisanje, če je le-to na računalniku (na napravi) brez povezave ali ima do njega samo dostop? Tiskanje objav je lahko zamudno delo in vzame veliko prostora. Vzame veliko papirja (lahko tiskamo na recikliran papir), kartuše so odpad, ki se nikoli ne bo izničil. Tiskalnik je en kup plastike. In sprintati moram tri verzije svojega članka. Potrata?
Kaj pa, ko se zanašamo na knjižnico, da nam bo vsak dan priskrbela svež izvod časopisa? A smo toliko naravnani, da ne bomo kupili časopisa, ker se nam zdi manj pomembno; važno, da ga ima knjižnica? Kaj pa odpis?
Za bibliotekarstvo sem se odločila zaradi nekega takšnega vzgiba: knjižnica ima in bo vedno imela. To me je pomirjalo. Ta stavek je bil milina. Lahko se zgodi karkoli, knjižnica ima vedno izvod. Nak nak.
Koliko prebivalcev je včlanjenih v NUK, če odštejemo študente, profesorje in raziskovalce?
In definitivno se lahko domislim kakšne stvari, ki je NUK nima. Lahko jo pridobi. Ampak če smo v “instant dobi”, rabimo neko stvari takoj, ne čez tri dni iz dunajske knjižnice. (Govorim o tiskanih gradivih, ki jih ni na spletu.) Ali pa: NUK lahko daje vtis, da imaš dostop, ampak če nisi študent določene smeri, temveč samo član NUK, ne moreš dostopat do določenih baz podatkov od doma. Lahko greš v okolje tiste fakultete, kjer je odprt dostop do teh baz podatkov, potem pa lahko prideš do iskanega članka. Lahko prosiš za medknjižnično izposojo (ampak to ne bo instant).
Zadnjič sem gledala en video o anksioznosti, ki se pojavi, ko ne moreš nič narediti proti temu, ko nekdo ne skrbi za okolje in ideje, kako se s tem spopadati. Recimo, da nekdo kupuje vse v plastični embalaži. Ne moreš mu govoriti, da naj ne kupuje več vse v plastiki. Lahko pa sam ne kupuješ več v plastiki in tako korporacije začnejo razmišljati, kako bi drugače zapakirale izdelek. In več kot sam narediš, boljše je. Več kot nas je takih, boljše je. Ampak vsak se mora sam odločiti. Ne sme čakati, da bo korporacija nekaj naredila za planet.
Torej, potrebovala bi en video o anksioznosti, da NUK pa nima vsega gradiva. Dostop ali posedovanje? Vse, kar poseduješ, veš, da lahko prebereš še enkrat. Tiskane knjige so odlične, ker lahko greš nazaj po besedilu in še enkrat prebereš. Brez motilcev socialnih omrežij (res je prekleto težko, ko cel dan bereš tiskano knjigo in ne greš na tablico preverit Facebooka, tiktoka, siola; meni še ni uspelo). Boljše bi bilo iti za pet minut na zrak. Tiskani članki ali digitalni članki? Premislite še enkrat.
Začeti pa je treba pri elektriki – zakaj na fosilna goriva?!

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 21.10.2021

20.10.2021

Končno sem prebrala Ožino svoboščin (Umco, 2021). Rabila sem kar tri dni. Res dobra knjiga. Poglobi znanje zgodovine, prikaže nove razlage. Pa še dober zaključek ima.
Začela sem z branjem knjige Smrtonosna zdravila in organiziran kriminal (Ciceron, 2019). Na začetku avtor opisuje svojo pot, kaj je želel v življenju početi oziroma študirati in me malo spominja na knjigo Razpon.
Zdi se mi, da je knjiga preveč splošna, vsaj na začetku.
Ne vem, na kakšen način, ker je bilo že dolgo nazaj, sem se prijavila na newsletter od organizacije SumOfUs. To je nekakšna neprofitna organizacija, nisem se preveč poglabljala vanjo. Vsake toliko mi pošlje mail za kakšne donacije. Na primer v času covid19 sem dobila mail o tem, da v revni Afriki nimajo za cepivo oziroma da želijo Afričane obraniti pred covid19 s tabletami oziroma zdravilom, ki ga popiješ. Nadaljevali so s tem, da je to manj učinkovito od cepljenja in pozivali k donacijam. A si predstavljate, da na revnih celinah, kot je Afrika, sploh ne pridejo do cepiva, ki je po prebranem v mailu boljše kot zdravilo za covid19, ki ga poješ. Na drugi strani pa imamo Evropejce, ki se nočejo cepiti.
Ne vem, zakaj bi bilo nekaj strašnega, da v 2019 odkriješ, da zdravniki predpisujejo točno določena proizvajalčeva zdravila. To sem vedela že prej in v knjigi nič novega.
Ko so odkrili zdravilo za astmo, se je povečalo število smrti obolelih za astmo. Potem so trdili, da je to zaradi tega zdravila za astmo.
To je isto, kot da bi rekel, da je nekdo postal avtist, ker se je v otroštvu cepil. Nekateri pa pravijo, da se pri otrocih ravno takrat, ko je primeren čas za cepljenje, možnost pojavitve prvih znakov avtizma. //In tako se sprejema več možnih odgovorov, kot to počnem jaz. Potem pa tehtamo. :) //
Zanima me, kako izmerijo, da je povečano število smrti astmatikov zaradi uporabe novega zdravila proti astmi? Ne to, ali preiskujejo je zdravilo učinkovito, ali so preizkusi pravi ali lažni. In kaj nam korelacija sploh pove? To nam ne pove, da zdravilo za astmo ubija astmatike, ampak nam pove, da je novo zdravilo za astmo v korelaciji s povečanimi smrtmi zaradi astme. Samo to. Če že moramo dokazati resnico. Ali pa: zdravilo za astmo je v korelaciji z zmanjšanjem težav z astmo. To ne pomeni, da zdravilo za astmo ozdravlja astmo. Človek je celostno bitje in vsak je drugačen. Ne more obstajati samo vpliv ene stvari na telo, ampak skupek več stvari.
Tale primerjava med naproksenom in aspirinom me spominja na nekoga, ki se je enkrat spraševal, zakaj so v prodaji spet nove kapsule za strojno pomivanje posode, ki so po pripovedovalcu v oglasu sodeč boljše od prejšnjih dveh prodajanih in zakaj prejšnjih dveh ne umaknejo s prodaje, če so te nove najboljše.
Na strani 54 v knjigi piše: „Redki so zdravniki, ki znajo kritično prebirati raziskovalna poročila …“. Točno to sem želela prebrati, namreč, da znajo ljudje kritično brati.
Zanimivo mi je tudi, da je bila ta in še druga knjiga Petra C. Gøtzscheja v slovenščini izdana ravno med covid19. In da govorita tudi o Danski. Dansko imam zelo v čislih. Vse, kar slišim o Danski, je pozitivno. Poglejte recimo knjigo Lykke: dansko iskanje najsrečnejših ljudi na svetu, kjer je mnogo zanimivih in pozitivnih idej, kako lahko družba sobiva. Imajo super urejeno knjižničarstvo. Super urejeno šolstvo.
No, in ti dve knjigi sta bili izdani med covid19, ker je želela založba zaslužiti, ker je bil covid19 glavna tema. Vidite, da ni samo osveščanje tisto, ki človeka pahne v neko besedno izražanje (v tem primeru izdajanje knjige).
Novinarji morajo prav tako zaslužiti plačo, zato morajo biti novice udarne. Ampak treba je paziti na besede v stavkih. Na primer besedna zveza „po ocenah“, „najverjetneje“ ipd.. Glede na to, da je po PIAAC raziskavi iz leta 2014 večina anketiranih prebivalcev Slovenije funkcionalno nepismenih …
Zadnjič sem na pozitivkah zasledila, da se, ko gremo v trgovino, ne vprašamo, ali je kruh neoporečen, in zaupamo trgovcem. In da pri cepivu ne moremo zaupati, ker ne vemo, kaj je notri. Pa res vemo, kaj je v kruhu?
V kvasu je E491, tj. sorbitan monostearat (pravkar pogooglala). Zakaj ne bi kupili 1 kg ržene moke (eko!) in naredili svoje droži? Pravzaprav sem v knjigi Resnice in zmote o kandidi (2007) prebrala, da ni zdravo, da kruh vzhaja! Prebrala sem tudi, da dobra moka ni starejša od 30 dni, še boljše pa je, da ni starejša od enega tedna ali 14 dni. Priporočljivo je, da moko sami meljemo na mlinček! (In sedaj se lahko [bivši] prepperji držimo za glavo.) Oziroma, kako zdravi bi prišli po katastrofi? Da ne govorim o vseh drugih E-jih, ki so v kupljenem kruhu (ki je različnih oblik; žemljice …), pa četudi ni iz bele moke. A je v vanilin sladkorju vanilin aroma umetna ali naravna? Verjetno umetna, kot želijo prodajati umetno meso. A veste, kaj sem še prebrala v Resnicah in zmotah o kandidi (2007)? Da je naša zemlja vse bolj osiromašena. Da ne daje več toliko hranil kot pred toliko in toliko leti. Da se v statistiko šteje pridelava v zemlji in aquaponika. Voda je vir življenja, ampak solata ne dobi dovolj hranil samo iz vode. Da ne govorim o pesticidih. No, v pecilnem prašku je dinatrijev difosfat in natrijev hidrogenkarbonat. To so verjetno vse sredstva za vzhajanje. Potem je v kruhu verjetno še betakaroten za barvo, ampak to vse umetno. A veste, lahko imate neko zelenjavo, pridelano naravno ali umetno. Nekje sem enkrat prebrala (morda ravno v eni od knjig zazdravje.net), da v komercialne jagode oziroma sadje vbrizgavajo sladkor, da so bolj sladke.
V knjigi na strani 61 piše, kako je že „Paracelsus pred 500 leti rekel, da so vsa zdravila strupena in da ločnico med strupom in zdravilom predstavlja samo velikost odmerka.“ Seveda, se strinjam. Nekemu novorojenčku ne boš dal takšnega odmerka kot otroku ali odraslemu. Ali lahko tistih par miligramov cepiva res ubije odraslega človeka? In kaj je s tistimi, ki so se šli zaradi zaslužka večkrat cepit proti covid19? So umrli? Kakšni ljudje smo, ko želimo izpostaviti neko novico, ki se nam zdi kriminalna, ne pogledamo pa iz drugih zornih kotov (sociološkega vidika).
Vidim, da je v knjigi veliko informacij, ki jih že vem. Na primer to, da botulin oz. botoks ubija. A veste, da so konzerve škodljive za zdravje? Še posebej, če jih predolgo hranite, se lahko razvije botulin. Mar naj jih živilske trgovine nehajo prodajat? A razumete, kam želim priti s tem? Vsaka stvar nas lahko ubije v (pre)velikih količinah.
Cigarete v nerazvitih državah sveta – ja, če so ljudje funkcionalno nepismeni, potem jih boš težko prepričal, da cigarete niso zdrave, in da je oglas s pozitivnimi lastnostmi cigaret „fake news“.
To me je spomnilo na Nutello, ki je imela včasih reklamo: „… s kruhom jej jo vsak dan, Nutella, veliko mleka, lešniki, Nutella, zdravje nam podari, Nutella energija, dan za dnem“. To reklamo so prepovedali, ampak meni je bila vesela, spevna, (še danes se spomnim melodije), kot mi nobena druga Nutellina reklama za tem ni več. Pa saj vsi vemo, da je sladkor škodljiv! Kako se bomo odločili, pa je naša stvar. Zakaj bi morali zato Nutello umakniti iz prodaje? Priznam, tudi jaz sem jo letos že večkrat kupila, sedaj je ne bi, ne, ker bi nehala jesti sladkor (ja, vem, obupna sem), ampak zaradi okoljskih razlogov (embalaža, raje kupujem v samostojni trgovini kot pri multinacionalki, …).
Uporabniki heroina so tabu tema, zdravila, ki nam jih predpišejo zdravniki, pa ne? Konoplja s THC je ponekod legalizirana, ponekod pa tabu? Odvisno, v kakšnem okolju živiš. Odvisno, koliko si zrastel v življenju, napredoval. Odvisno, na kateri stopnji kritičnega razmišljanja si. //Joj, obožujem različne poglede na isto stvar.//
Ne bom se vračala vsakič, ko preberem nekaj zanimivega v knjigi, in nato to komentirala. Izgleda, da bo v knjigi v glavnem opisano, kako farmacevtske družbe služijo z zdravili. Pa saj to že vsi vemo, kdo na tem svetu služi.
Jaz sem zelo zadovoljna, da obstaja splet, tudi, če je Google monopolist. Ne maram recimo Jeffa Bezosa. Ni mi všeč, odkar sem pred leti prebrala knjigo o njemu (Brad Stone: Amazon, Učila, 2013). Oziroma to uničevanje malih knjigarn, da bi lahko potem on prodajal knjige po dražjih cenah, mi ni všeč. Saj ne smeš nikdar sovražiti človeka, sovražiš lahko nekaj, kar človek dela.
Zaključim lahko, da vsak človek lahko raste. Seveda moramo povezovati preteklost s sedanjostjo. Ampak nekatere stvari smo pač ovrgli, ker smo izumili nove instrumente, s katerimi smo se lahko v nekaj bolj poglobili. Recimo: ko gledam dokumentarno oddajo na TV, mi je zanimivo, ko lahko računalniško posnamejo stari Egipt in potem to raziskujejo. Seveda bodo odkrili kaj novega in ovrgli kaj starega, saj pred toliko in toliko leti ni bilo takšne tehnologije, da bi to odkrili. Mar ne smemo verjeti? Meni je fascinantno, da se lahko s tehnologijo računalniško pomikamo po grobnicah. Ne bom pa šla sedaj preverjat čisto vsakega dejstva iz oddaje. Ker človek ima samo eno življenje, gradiva (knjig, člankov) pa je toliko, da ga ne bom prebrala v enem življenju.
Zato pa: morda sem v preteklosti razmišljala tako, danes pa drugače. Morda ravno obratno. Vse je odvisno od konteksta. Morda sem pred eno uro razmišljala drugače kot sedaj. Ampak vedno bolj razmišljam, da je pri vsem treba imeti neko podlago. In to preverjeno podlago. Kar je za nas relevantno, morda za nekoga drugega ni. Vse je odvisno od konteksta. Treba se je pogovarjati. Ampak razmišljajmo konstruktivno, razmišljajmo kritično. Mi se sploh nikoli ne vprašamo, ali je neka stvar relevantna. To se mi zdi velik problem.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 20.10.2021

20.10.2021 – Čas

Čas je tisti, na katerega dajem zadnje čase zelo veliko pozornosti. Vzeti si čas zase. Menim, da si večina ljudi ne zna vzeti časa zase. Samo mislijo, da si ga.
To konstantno letanje v službo, pa letanje v službi, pa letanje domov, po otroke, hitro kuhanje, hitro obedovanje, hitro pospravljanje … (Ljudje, ki so med korono delali na primer v zdravstvu, živilski trgovini, živilski proizvodnji, ne vedo, kako je biti mesece doma in si resnično vzeti čas zase.)
Jaz sem bila tudi taka. Dan bi lahko opisala v parih besedah. Letanje v službo, letanje v službi, letanje domov, hitro prehranjevanje, površno spanje in spet vse od začetka. Sem kdaj pomislila nase? Ne. Potem pa je končno kliknilo in za to sem si res hvaležna.
Začela sem živeti na novo. Brez hitenja. Spet sem odkrila tisto v sebi, kar me resnično osrečuje. Začela sem redno brati. Začela sem pogosteje pisati blog. Čeprav me lahko prime kakšna „muha“ in bom vse objave odstranila.
Začela sem spet pogosteje obiskovati spletni forum (saj sedaj pa že lahko uganete, kateri je ta „najpopularnejši“) in komentirati. Seveda razumem, da se večina ljudi ne bo strinjala z mojim mnenjem. To je pač moje življenje, moja pot. Edinstvena pot.
Začela sem spremljati spletne Finance. Ne, nisem se (še) naročila, tako kot v preteklosti.
Letos sem se celo spet vpisala v dve knjižnici, po dveh letih. Ne zaradi tega, ker bi bila prej korona in se ne bi mogla vpisati, ampak ker sem si vzela čas. Ker sem spet začutila, kaj imam rada in kaj rada počnem.
Spremljam slo-tech. Seveda ga spremljam že od nekdaj, ampak ko se je zgodilo to s Facebookom, sem s slo-techa v objavi poklikala še na povezave in si tam prebrala več informacij.
Še malo, pa bom spet prišla do tega, da me spet zanimajo inovacije in bom začela redno brskati po indiegogo in kickstarterju. Zanima me tehnologija, informatika, računalništvo.
Danes sem verjetno prvič v življenju uporabila ctrl in + za povečavo strani. In to se je zgodilo čisto spontano, iz glave. Ne vem, ali sem se sploh kdaj učila te bližnjice. (Morala sem povedati.)
Spremljam pozitivke.net, te obiščem vsake toliko, da preberem tisto, kar me zanima.
Malo sem nostalgična, ampak včasih si želim tistega starega statičnega interneta. Včasih celo prevečkrat.
Ampak je tudi tako v redu. Lahko izrazim svoje mnenje, tudi, če me vsi spljuvajo. Mogoče bo pa moje mnenje kdo prebral, se strinjal z njim, ampak ne bo komentiral. Ko pomislim na to, sem vesela. Da sem povedala svoje mnenje in da lahko to nekomu pomaga.
Že dolgo smo odvisni od všečkov. Ni treba, da nekdo napiše, da se strinja z mano. To bi bila res neka odvisnost od všečkov, da bi moral nekdo povedati, da se strinja. Ni treba. Pa tudi sploh se ni treba strinjat, če tako ne misliš. Vsak gre po svoji poti. Raje vidim pet različnih mnenj kot eno samo.
Nisem oseba, ki bi se izpostavljala za všečke. Večinoma sem jaz tisti „stalker“, ki spremlja druge ljudi, objave drugih, mnenja drugih in skoraj nikoli ne komentira.
Mene bolj zanimajo socialna omrežja z vidika drugih ljudi. In kako delujejo. Recimo TikTok.
Naložila sem si ga letos. Potem sem na nekem socialnem omrežju prebrala, da so to v bistvu kot vine-i, ampak da se vine-i niso prijeli. Tiktok pa je postal popularen. Aha, vine-e pa sem že gledala na Youtubeu, ko so bili zmontirani v en video. Vine-i so bili res zabavni.
Tiktok lahko na ljudi vpliva negativno, kot vsa socialna omrežja. Na to moramo biti pozorni in se o tem pogovarjati. Ampak ni bil namen, da bi na tem mestu o tem razpravljala, sem pa želela omeniti.
Zdaj, ko že kakšnih osem mesecev gledam tiktoke, sem se začela spraševati razne stvari, ki bi zadevale bibliotekarje in informacijske strokovnjake.
Zakaj ni vsak tiktok opremljen z datumom? Zakaj je kakšen tiktok opremljen samo z dnevom in mesecem, ne pa letom? Zakaj algoritem na naslovni strani tiktoka ne prikazuje najnovejših tiktokov posameznega uporabnika (Zakaj „zid“ [tako bi rekli na Facebooku] ne pokaže najnovejših tiktokov uporabnikov), ampak na primer tretji njihov tiktok po vrsti. In kako je določen algoritem, da so tiktoki na tiktokarjevi strani razvrščeni po vrsti od najnovejšega posnetka do najstarejšega, mi pa ne vidimo (vseh) datumov objave.
Na tiktoku ni možnosti razvrščanja od najstarejšega tiktoka do najnovejšega tiktoka. Zaplete se, ko nekdo v svojem najnovejšem tiktoku pove, naj si ogledamo njegov četrti tiktok (in tako dobimo odgovor na neko naše vprašanje tiktokerju). Veste, da so tiktoki kratki, le nekajsekundni. Če je tiktoker zelo dejaven, se nabere veliko število tiktokov. Uporabnik mora zelo dolgo „scrollati“, da pride do četrtega posnetega tiktoka tega tiktokerja, ker ni možnosti razvrščanja od najstarejšega tiktoka do najnovejšega. To je preprosto neintuitivno.
Tiktok ima nek svoj algoritem, za katerega na spletu nisem iskala informacij. Baje gre nekako tako, da si zapomni, kaj ti je všeč in potem na prvi strani konstantno predvaja zelo, zelo podobne tiktoke. Zdi se mi, da ko enkrat algoritem na začetku naučiš, kaj naj ti predvaja, tega ne moreš več spremenit. Poskusila sem z iskanjem. Ko sem vtipkala #piano ali #synthesizer ali #roland, sem našla zadetke in pogledala tiktoke. Tiste, ki so mi bili všeč, sem všečkala s srčkom.
In kaj se je spremenilo na prvi strani, ko odprem tiktok? Nič. Tiktok še vedno priotizira tiste tiktoke, ki so zelo podobni tistim, ki sem jih všečkala na začetku, ko sem prvič začela uporabljati tiktok. Ali je torej tiktokov s klavirjem premalo ali se algoritem preprosto „noče vdati“?
Tiktok sem vmes že zbrisala, pa ga potem spet namestila. Tako, včasih imam „svoje muhe“. Včasih ga ne uporabljam cel teden. Včasih pa kar dolgo v enem dnevu.
Opazila sem, da ga moram kar dolgo uporabljati, če želim priti do tiktoka, o katerem mi je pripovedoval nekdo drug. Ampak na koncu pridem do tistega tiktoka. Ali so torej določeni tiktoki izpostavljeni in zaobidejo algoritem „predvajanja najbolj podobnih tiktokov tistim, ki sem jih všečkala na začetku“? Kdo bi vedel. Vsekakor pa bi bilo res zanimivo raziskati.
Čas je tisti, ki mi je dal to razmišljati. Če bi samo hitela v službo, hitela v službi, hitela domov, hitela jest, hitela slabo spat, 6 ali 7 dni na teden, se ne bi tega vprašala. Naložila bi si tiktok in ga uporabljala tako, kot ostali, ki se ne sprašujejo o backendu. Ki se sploh nikoli ne vprašajo. Ampak sedaj, ko sem se končno spet našla, ko končno rastem, imam toliko zanimanj (seveda, branje raznovrstnih knjig in branje vzame čas), da nimam časa iskati in brati člankov o tiktoku.
Ampak ker sem mentalno ok, vem, da je časa za vse še dovolj. Samo ne ta trenutek. Ta trenutek samo bivaj in pusti bivanju. Bodi.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 20.10.2021

18.10.2021 – ZASP in ne videti gozda zaradi dreves

Ali bomo gledali drevesa ali gozd?

Sprašujem se, kaj je bolj pomembno, gledati na vsakega posameznika ali na družbo kot celoto? Če gledam na družbo kot celoto, se mi zdi, da kot ljudje nismo nič zrasli. Če gledam na posameznike, pa se lahko to razlikuje od posameznika do posameznika. Jaz sem začela delati na sebi. Ne glede na to, kaj si ljudje mislijo, sem začela živeti tako, kot si jaz želim in ne tako, kot je pot vsakega “povprečneža” (šola, kariera, delo od 9h do 17h ali dlje, družina – pri tem nimam nič proti ljudem, ki grejo po tej poti). Ne morem reči, da je kaj od tega (že) vidno. Vybar Cregan-Reid v knjigi Človeško telo od pradavnine do današnjih dni (UMco, 2021) piše o študiji poljskega zdravnika Wojciecha Jastrzebowskega: “Uporabno delo delimo na fizično, estetsko, umsko in moralno”. Do sedaj sem delo ločevala le na fizično in umsko. In umsko delo pogostokrat ni vidno. Če berem knjigo in ob tem razmišljam, izvajam brainstorming, se mi oblikujejo nazori, ideje, ki ostanejo v moji glavi – to ni fizično vidno. In potem se začnem sekirat, kakšno mnenje imajo drugi ljudje o ljudeh, ki izvajajo umsko delo. Zakaj je potrebno, da je vse delo vidno v fizični obliki, sicer je manjvredno ali drugače povedano, “pa saj ne delaš nič”? Ko to razumeš, kot jaz, ceniš tudi ljudi, ki opravljajo umsko delo. Vybar Cregan-Reid nadaljuje, da so primeri: “lomljenje kamna, igranje s kamnom, preučevanje naravnih lastnosti kamna in odstranjevanje kamenja s ceste, da preprečimo zanemarjenost ali trpljenje ljudi”. Tako; da si predstavljate, kaj naj bi vsako od del pomenilo. In ja, tukaj bi morala uporabiti dvojno citiranje, ampak veste kaj, za potrebe osebnega bloga bo kar ok. Menim, da je delo lahko tudi mešanica več uporabnih del – da se prepletajo.
Ljudje bomo bolj sočutni, bolj empatični do ene osebe, ene družine, ene skupine ljudi, ki nam je blizu, kot neke osebe, ki nam je geografsko zelo oddaljena. Zakaj tako in zakaj nekateri to izkoriščajo? Ali nam drevesa povejo kaj o gozdu? Kje je kontekst?

ZASP

Končno sem si vzela nekaj časa za to, da iz enega slovenskega spletnega portala oziroma bloga odstranim kazala strokovnih knjig. Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) namreč objavljanje kazal tiskanih knjig fizičnim osebam na spletu ni dovoljeno. Ker jih na disku nisem našla, sem predvidevala, da jih nimam shranjenih (imam posebno mapo “Blogi”). Res je že kar nekaj let od tega, ko sem to objavljala in se s tem ukvarjala. Danes sem si vse shranila za lastno rabo. Za lastno rabo seveda lahko kopiraš stvari v študijske namene.
Pri shranjevanju teh kazal knjig sem opazila ekonomske teme, ki so se pojavljale že leta nazaj in so še vedno aktualne v sedanjem življenju. Torej se teme v realnem življenju ponavljajo, kot akcije v živilskem katalogu: ko se enkrat navadiš sistema, točno veš, da se akcije vsake živilske trgovine “obračajo” v nekem ciklu. Zadnjič sem v enem mailu prebrala: kar je šlo gor, bo šlo tudi dol, v dveh letih. Pa saj je logično. Pa še v knjigah tako piše. Tu je tudi vprašanje konteksta in perspektive. Interdisciplinarnost.
Zdaj se sprašujem, ali bi morala umakniti moje igračkanje z UDKjem s tega bloga, ker tudi kopiranje podatkovnih baz po ZASP ni dovoljeno. Če je s tem sploh to mišljeno. Verjetno je mišljeno, da ne smeš kopirati kode neke podatkovne baze? Ali oboje? Mislim, itak je UDK iz COBISSa prosto dostopen v njihovi bazi (kolikor globoko so pač naredili, da je možno brskat po njem za potrebe iskanja gradiva). Zadnje dni sem razmišljala, da si enkrat kupim enoletno članarino na elektronske tablice – sedaj je na voljo že 4. izdaja.
Še dobro, da sem introvert, kajti če bi kupila letno licenco za 4. izdajo elektronskih tablic za 90 € in to komu povedala, bi me vsi debelo gledali. Nisem zaposlena v knjižnici, niti v založbi. No, bralci tega bloga bi vedeli, ampak itak je blog anonimen. Če pa bi povedala kakšni kolegici, bi verjetno izbuljila oči. Zakaj? Spraševala bi se, kaj bom jaz počela s tem. Nič posebnega, za hobi bi malo brskala. Da daš 90 € za prostočasno brskanje po UDCMRF12, … ja, čisto vse je v redu z mano. :)

Kaj berem?

Sedaj berem Ožino svoboščin od Darona Acemogluja in Jamesa A. Robinsona. Tu notri je antropologija, zgodovina, geografija, politika, skratka zelo zanimivo. Pa lep večer.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 18.10.2021

18.10.2021 – Tabu

Včasih je bil tabu (prepoved), da moški in ženske ne smejo jesti skupaj. Verjetno je v kakšnih skupnostih še vedno tako. Ali je z vidika prebivalcev Slovenije prehranjevanje moških in žensk za isto mizo tabu? Jaz bi rekla, da ne. Ali je kdaj to bil tabu z vidika prebivalcev Slovenije?
Kdaj bodo vsi tabuji izginili po vsem svetu?
Ali lahko rečem, da je „živeti po svoje in ne po nekih ustaljenih korakih, ki ti jih določajo“ tabu? Zadnjič smo na Preverjeno slišali, da pri svojih 30. letih ljudje živijo skupaj s cimri po 5 ali 6 ali se preselijo nazaj h staršem. A je tabu živeti s cimri po 5 ali 6? Je to prepovedano, obsojano? Je tabu živeti pri starših pri 30. letih? Jaz ne bi mogla živeti pri starših, ker sem se za življenje od doma zanimala že v osnovni šoli. A je tabu, da živiš pri starših ali da živiš s cimri/ami? In kaj je večji tabu?
Ali je tabu, da želiš živeti življenje po svoje? Tabu, da ne vzameš kredita za stanovanje? Tabu, da želiš plačevati najemnino? Tabu, da želiš cel dan ostati v stanovanju, četudi sije sonce? Tabu, ker ne voziš avta? Tabu, ker si si vzel prost ponedeljek, ker zaradi svoje oblike dela to lahko storim? Tabu, da ne opravljaš običajnega 40-urnega tedenskega dela, ampak po projektu (ker te pač ta „foh“ zanima), polovično, z s.p.-jem, od doma? Tabu, da si lezbijka? Tabu, da si gej? Tabu, da si LGBTIQ+? Tabu, da si feministka? In kdo pravi, da je to prepovedano? Družba? In kaj bi se zgodilo, če bi šli v neko drugo družbo? Bi tam to še vedno bil tabu?

3 Družbene vede

311 Statistika. Statistična teorija
314 Demografija. Populacijske študije
316 Sociologija

32 Politika. Politične vede

321 Oblike politične organiziranosti. Države kot politične sile. Politični sistemi
322 Odnosi med cerkvijo in državo. Politika do religije. Cerkvena politika
323 Notranje zadeve. Notranja politika. Politične razmere
324 Volitve. Plebisciti. Referendumi. Volilne kampanje. Volilna korupcija, nepravilnosti. Izidi volitev
325 Ozemeljska osvajanja. Kolonizacija. Kolonialna politika
326 Suženjstvo. Neprostovoljno, nesvobodno delo
327 Mednarodni odnosi. Svetovna politika. Mednarodne zadeve. Zunanja politika
328 Parlamenti. Ljudska predstavništva.Vlade
329 Politične stranke in gibanja

33 Ekonomija. Ekonomska znanost

330 Ekonomija na splošno. Ekonomisti. Ekonomske vede
331 Delo. Zaposlovanje. Sindikati
334 Oblike organiziranja in sodelovanja v gospodarstvu
336 Finance
338 Menedžment gospodarstva. Gospodarsko načrtovanje. Proizvodnja. Storitve
339 Trgovina. Tržišče. Marketing

34 Pravo. Pravoznanstvo

341 Mednarodno pravo
342 Javno pravo. Ustavno pravo. Upravno pravo
343 Kazensko pravo. Kazniva dejanja
344 Specialno kazensko pravo. Pravo, ki ureja vojaške, pomorske in zračne sile
346 Gospodarsko pravo. Pravo, ki ureja nadzor vlade nad gospodarstvom
347 Civilno pravo
348 Cerkveno pravo. Kanonsko pravo. Versko pravo
349 Posebne veje prava (socialno pravo, pravo varstva okolja, nuklearno pravo)

35 Javna uprava

351 Posamične dejavnosti javne uprave
352 Najnižje ravni uprave. Lokalna uprava. Mestna uprava. Lokalne oblasti
353 Sredinska raven uprave. Regionalna, provincionalna uprava. Regionalne oblasti
354 Visoka, najvišja raven uprave. Osrednja, nacionalna vlada
355/359 Vojaške zadeve. Umetnost vojskovanja. Vojaška znanost. Obramba. Oborožene sile

36 Socialno delo. Socialna pomoč. Stanovanje. Zavarovalstvo

364 Socialno skrbstvo
366 Potrošništvo
368 Zavarovalstvo. Skupno kritje delitve tveganja

37 Vzgoja in izobraževanje. Šolstvo. Pouk

371 Organizacija vzgoje in izobraževanja. Osebje
373 Vrste šol, ki zagotavljajo splošno izobrazbo
374 Izobraževanje in vzgoja zunaj šole. Izobraževanje odraslih. Dodatno izobraževanje
376 Vzgoja, izobraževanje in pouk posebnih družbenih skupin in oseb s posebnimi potrebami. Šole s prilagojenim programom
377 Strokovno in poklicno izobraževanje. Visoke strokovne šole in inštituti. Politehnika. Višje strokovno izobraževanje
378 Visoko šolstvo. Univerzitetni študij. Akademski študij

39 Etnologija. Etnografija. Ljudska kultura. Običaji. Kulturna antropologija

391 Narodne noše. Oblačilna kultura. Moda. Okras
392 Običaji, šege in navade v zasebnem življenju
393 Običaji in navade ob smrti. Pogrebne slovesnosti
394 Družabno življenje. Ljudski prazniki. Ljudski plesi
395 Družabni predpisi. Nazivi. Bonton. Voščila. Darila
396 Feminizem. Ženske. Položaj žensk
397 Prvotna ljudstva. Indijanci. Cigani
398 Ljudsko slovstvo

Ko raziskujem UDK, me to pomirja. Znanje, ki ga imaš, ti ga nihče ne more vzeti. Branje knjig me pomirja. In zgornje UDKje se da še bolj nadrobno razčleniti. Vem, da je za vse to dolgočasno, a zame je to balzam za dušo.

78 Glasba

781 Teorije glasbe
782 Odrska glasba. Opera
783 Cerkvena glasba. Religiozna glasba. Liturgična glasba
784 Vokalna glasba
785 Instrumentalna glasba. Simfonična glasba. Komorna glasba. Godbe. Jazz
786/789 Glasba za posamezne inštrumente (Glasbeni inštrumenti glej 780.6/7)

In potem imamo še splošne privesne vrstilce in posebne privesne vrstilce in vezne znake (en je prikazan zgoraj).

Obožujem glasbo, poslušam jo vsak dan. Zadnje čase se zanimam tudi za izvajanje glasbe. Idej za hobije je nešteto. Naprej k branju.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 18.10.2021

17.10.2021

V knjigi Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje avor na koncu knjige opozori, da so rezultati raziskav, ki jih opisuje v knjigi, samo povprečje.

Knjiga začne s tem, da greš v ZDA k zdravniku ali psihiatru in ti že po treh minutah pogovora da tablete za depresijo, ADHD, … konča pa se s tem, da je potrebna psihoterapija in pogovor.

Pred kratkim sem prebrala en članek iz leta 2017 o biblioterapiji. Članek govori o tem, da bi bilo potrebno biblioterapijo bolje poimenovati bibliosvetovanje, saj bibliotekarji nimajo dovolj znanja s področja psihologije.

Jaz opažam, da mi branje knjig, ki si jih sama določim, resnično pomaga. V enem mesecu sem že zaznala spremembe. Morda je k spremembam v počutju vplivala tudi zamenjava službe, kar se je zgodilo v istem času.

In, če večkrat menjam razpoloženje, to ne pomeni, da sem depresivna. Grem pač skozi neko svoje obdobje.

Danes sem prebrala knjigo Človeško telo: od pradavnine do današnjih dni (Vybarr Cregan-Reid). Knjiga je brilijantna. Je interdisciplinarna, kar mi je neznansko všeč. Zato vam tudi ne morem podati obnove. Izgleda, da pri interdisciplinarnih knjigah ne znam napisati obnove, ker je v njih toliko različnih informacij. To knjigo resnično morate prebrati. :)

Zanimivo, kako se nadgrajuje moje znanje oziroma, kako iz knjig izluščim tisto, kar mi je pomembno. Moji možgani si ne zapomnijo celotne knjige. Verjetno pa si jo zapomnim v podzavesti in bom potem to uporabljala, ko bom brala kakšno drugo knjigo in potem vse skupaj povezovala, se odločala, kaj je relevantno (zame); ali ko si bom želela kaj pojasniti iz televizije, kjer so novice površno razložene.

Seveda včeraj nisem gledala tiste oddaje, ki sem jo na koncu omenjala. Verjetno tudi ne bom diskutirala na blogu o tej oddaji. Zadnje čase gledam vse manj teh resničnostnih šovov in se bolj posvečam knjigam. Šovi so itak samo zato, da „neumni“ ljudje to gledajo. Komaj sem čakala Talente, že celo leto ali dve; in to obvezno spremljam od začetka – ne smem zamuditi niti minute! Ampak tu notri je umetnost.

Tako, da bom oddajo od včeraj pogledala na spletu. Še vedno imam za prebrati en PDF. Sploh nisem več na tekočem s tem, kar se dogaja pri nas. Preletim naslove novic na spletnem portalu, potem pa odprem tisto, kar me res zanima. Večinoma me potem zanimajo komentarji pod dotično novico. Pa lep večer.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 17.10.2021

Prejšnja objava


Kategorije

Tagi