4.12.2020 – Osamljena

Po enem tednu, odkar živim sama, prvič čutim osamljenost. Pa saj je bila že prej, si rečem, saj sem bila že prej sama. Samo zdaj je drugače. Nimam komu težit, povedat, kaj se mi je dogajalo v službi. Zdaj pa sem sama s sabo.
Čeprav vem, da z osebo, s katero sem bila, ne bi mogla biti več oziroma da z njo ne bi bilo bolje, si zdaj želim vsaj malo družbe te osebe, čeprav vem, da je ne bom dobila. Ampak saj je tudi prej nisem dobila. Ta oseba pač nonstop dela. In ko ne dela, ima delo okrog hise, ker pač živi v hiši.
Še jaz sem bila več nedelj prosta, kot pa ta oseba, pa delam v živilski trgovini.
Žalostna sem in mogoče bom tudi jokala. Jokala pa zato, ker sem si nečesa želela, kar ni bilo izvedljivo. Želela sem biti s to osebo.
Ampak ta oseba nonstop dela. Še več kot jaz, pa delam 6 dni na teden.
Je res vse v denarju? Je potrebno iti v bolje plačano, a naporno službo, da boljše živiš?
Koliko časa še?
Nekateri pari, možje in žene, delajo 5 dni na teden in to vedno samo dopoldan. Potem pa se kregajo in se med vikendom ne morejo prenašati med seboj. Iščejo si domače delo, samo, da ni potrebno biti s partnerjem.
Ko bi vedeli, kaj imajo … Dobro plačano službo, samo dopoldansko, pa vikende proste.
Včasih se ne morem načuditi ljubezni dveh oseb, na minimalcu, ki komaj shajata, delata zjutraj, popoldan, ponoči, a se ljubita.
Seks ni samo za delanje otrok. Seks je, da se predajaš eni osebi vedno znova in znova. To je lepo. Kdor v mladosti reče, da mu seks ne pomeni big deal, je nor.
Razumem, če bi to rekel 70-letnik.
Osamljena sem in sama.
Rešila sem se – ne razmišljam več, da bi šla pod vlak.
Imeti otroke je lepo. Lepo je videt, kako so starši veseli svojih otrok.
Jaz jih ne bom imela.
Nimam več cilja v življenju.
Morala si ga bom poiskati.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 4.12.2020

21.11.2020

Kolikor imam podatkov iz svojega zunanjega diska, sem ta blog začela leta 2016. In to januarja 2016. Takrat sem na blogu objavljala kazala strokovnih knjig. Po bibliotekarskem kodeksu, ali kako bi rekla, po zakonu, se ne sme javno objavljati kazal knjig, saj so del vsebine, vsebina pa je avtorsko zaščitena. No, kasneje, ko sem objavila kar precej kazal strokovnih knjig, sem le-te umaknila, izbrisala. Lahko jih najdete še na nekem drugem blogu, vendar tistega bloga že dolgo ne uporabljam več. Zdelo se mi je fajn, da ni treba posebej v knjižnico, ampak da lahko kar na spletu na podlagi kazala preveriš, katera knjiga ima določene podatke (za seminarsko …).
Na tem blogu sem občasno pisala tudi prave dnevniške zapiske. Na primer, ko sem vse objave zbrisala, sem na novo 5.6.2020 objavila svojo staro objavo iz 22.6.2016, ki sem jo imela shranjeno na računalniku. Objavo sem še enkrat pregledala in je tako, kot je objavljena sedaj, malo spremenjena. Kakšna beseda je dodana, popravljena ali odvzeta. Bistvo pa je isto.
Objave sem začela naslavljati z datumom objave, čeprav je pri vsaki objavi avtomatsko urejeno, da se datum sistemsko pojavi. Nekatere objave imajo poleg datuma naslov.
Veliko stvari, ki sem jih napisala v objavah, se ne držim. Veliko je nasvetov, ki bi jih dala drugim, prijateljicam, znankam, (bivšemu) partnerju, staršem, sestri. Ampak jaz sem se jih držala le kratek čas, če sploh. Oprostite mi, prosim. Vem, da je najboljši zgled ta, ki ga pokažeš z dejanji, ne z besedami.
Mislim, da se za nekaj časa, ali pa tudi ne – sem muhasta, trmasta, dobra kot kruh, žleht kot hudič (to imam po očetu), poslavljam od bloganja.
Že nekaj časa nisem na pravem mestu, ta korona je pa naredila svoje.
Včasih sem sedela v veliki dnevni sobi, zvečer, poslušala Brothers in Arms, gledala skozi veliko okno in razmišljala, kako bo lepo imeti otroke in vnuke s to osebo, s katero sem bila.
Danes ob misli na to sanjarjenje samo še potočim solzo.
Veliko se dogaja ta mesec, saj, kot sem napisala v prejšnji objavi, dnevi minevajo kot koraki. Saj se spomnite pesmi, kajne?
Zame se s selitvijo ne bo nič spremenilo, še vedno bom vstala, šla v službo, za to porabila kar nekaj časa, oddelala svoje, ter se nato vrnila domov, za kar bom spet porabila kar nekaj časa. Tako je bilo tudi do sedaj, samo, da grem tokrat v novi dom. Potem bom pa počivala, spala (še posebej, če bom delala dopoldan), pospravila, oprala, počistila. Vse bo isto. Na novo bom kuhala – ker do sedaj je za to skrbel (bivši) partner.
Že dolgo nisem na mestu in upam, da se bo z mojo odločitvijo moja psiha popravila.
Določene stvari mi ne bodo več visele nad glavo.
Kako zanimivo je, ko se človek razide, in si pove, kar si prej nikoli ni povedal. Ko bi se vsaj prej pogovarjal in ne bil tiho, vsak zase, vsak na svojem koncu.
Pa lep dan.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 21.11.2020

7.11.2020 – “In dnevi minevajo kot koraki”

Jaz se drugače počutim, če je moja nadrejena Bosanka, Srbkinja, Makedonka ali kaj še, kot pa drugi. Za nekatere je mogoče to normalno. Zame pa ni. In s tem, da te osebe nimajo fakultete, nobene izobrazbe. Pač prišle so iz južnih držav v Slovenijo in so tu “uspele”.
Potem pa slišim, da nekdo, ki ima doktorat in je asistent na fakulteti, zasluži 850 € mesečno. Kaj?!
Niti partner me ni razumel, ko sem mu rekla, da on dela s sebi enakovrednimi, se pravi z diplomiranimi sodelavkami in sodelavci, iz iste stroke. Med sabo se imajo kaj pogovarjat. To je čisto drugo. Jaz se s sodelavkami nimam kaj pogovarjat, ker smo kot na različnih planetih. Čisto drugače je, ko se pogovarjam s kolegico iz fakultete. Čeprav se to zgodi zelo poredko, ampak ko se pozdraviva in si zaželiva lep dan, sem še cel dan vesela, da sem bila “del” nečesa, kar me dejansko zanima.
Dnevi minevajo (danes je minil kot bi mignil), tedni grejo, mesec mine in že je tu spet plača. No, še malo, pa bo. Ampak ko se človek za minuto (in samo minuto) ustavi, se zave, da vse teče naprej, ampak je vse še vedno isto. Ali pa je vsaj tako z mano. Po več kot letu dni sem še vedno v isti službi, čeprav ne maram ljudi (prav sovražim jih na veliko momentov) in me delo v živilski trgovini ne zanima. Čeprav sem sama pri sebi že velikokrat zagrozila z odpovedjo, odpovedi ne morem dati. Rabim službo, ker rabim denar.
Kako to vpliva na moje zdravje? Bolj slabo. Moji živci niso narejeni za delo s primitivnimi ljudmi. In če sem živčna ali slabe volje, mi ni do heca. Na splošno sem resna oseba. In če se kdo z vso resnostjo heca z mano, sem zelo jezna.
Spet sem se vdala sladkorju, moji drogi. Še knjige Oprani možgani nisem prebrala (drugič) do konca. In se že takoj pozna na mojem spominu, odkar sedaj 2 dni jem sladkor, da sem bolj pozabljiva. Manj sem osredotočena, stvari takoj pozabim. Res je nekaj na tem. Ampak odkar sem se (spet) vdala v usodo, da odpovedi v nobenem primeru (razen, če bi dobila delo v knjižnici) ne morem dat, mi je čisto vseeno.

  • Share/Bookmark

1 komentar 7.11.2020

5.11.2020 – Ko bi me vsaj kdo razumel

Mogoče imam težave s ščitnico in sem zato konstantno živčna.
Mogoče imam kakšno psihično bolezen, ampak to ni depresija, ker pri depresiji ne moreš nič.
Moje življenje sploh nima smisla.
Sekiram se zaradi stvari, ki se vsem drugim zdijo nepomembne.
Če bi lahko pozabila, da so mi rekli, da “ni samo blagajna moja”.
Niti ne vem, kdo je to rekel in niti ne vem, kaj je pomenilo.
Če bi lahko pozabila, da sem jaz kriva še za tisto, za kar nisem kriva.
Če bi lahko pozabila, da sem od življenja hotela le, da delam v knjižnici.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 5.11.2020

3.11.2020 – Oprani možgani drugič

Drugič berem knjigo Oprani možgani (Lustig), ker se le tako lahko distanciram od sladkorja. Ko sem knjigo prvič prebirala, je name vplivala tako, da tisti čas nisem kupovala sladkorja (čokolade, čokolatinov, no, skladkarij), potem me je pa nekako minilo (ko sem knjigo že prebrala) in sem spet začela jesti sladkor (čokolado …). Zdaj knjigo berem drugič in me je spet potegnila noter, tako da trenutno ne jem in ne kupujem sladkarij.
Knjigo sem začela še enkrat brati, ker nimam trenutno doma nič drugega, kar bi me privlačilo (kupiti si moram par knjig, ampak moram še malce počakati – na plačo).
Dejansko bi morali Oprane možgane prebrati vsi. Notri je vse strnjeno, kako nam korporacije perejo možgane. Je tudi razloženo z medicinske stroke. Vse je logično. Zdaj se vedno, ko si v trgovini (delam v trgovini) zaželim kakšno sladkarijo, spomnim na krivuljo dopamina (graf iz knjige). In deluje. Zaenkrat, dokler ne preberem knjige do konca, hehe.
Kako se vzdržati, to je resen problem. Ima pa knjiga tudi zanimive anekdote, tako da se splača prebrati.
V službi nič novega. Spet isti dolgčas z istimi izdelki. Kako mi gre na živce, ko so vsako leto isti prodajni artikli (v nekem obdobju) in kako stranke vedno te korporacije napeljejo h nakupu.
Drugače pa so splošne knjižnice spet odprte. En teden so bile zaprte (če sem prav sledila?), pa so že nazaj.
Ne morem povedati več o službi, da ne odkrijete, kje delam. V bistvu pa imamo nove študentke, ki mi niso všeč. Le kako bodo ti otroci kaj sposobni v življenju? Nisem jih še vprašala, kaj študirajo, kot je moja navada, ko pride kak nov študent/študentka. Lahko ugibam, da družboslovje. Pismo, še jaz sem se navadila delati malo bolj s hitrostjo, čeprav sem nerodna že po naravi. (No ja, sodelavka mi je zadnjič rekla, zakaj sebe v nič dajem. Pa to ni bila prva sodelavka, ki mi je to rekla.)
Ah ja, rada bi se kaj novega naučila (trgovina me ne zanima), kaj iz kakšne stroke. In rada bi dala odpoved, ampak ne morem (o tem sem pisala že zadnjič). Vem samo, da sem vedno vesela, ko odklenem vrata doma. Najboljši čas. Saj ne, da bi mi bilo tako hudo v službi, ampak me ne izpolnjuje. Na primer tako, kot bi me izpolnjevala služba v knjižnici. Od 13. leta hlepim, ampak ne bo nič.
Ko pogledam oglase za delo, se samo zgrozim, kaj ponujajo. 12 ur na teden v šolski knjižnici + vožnja otrok na nastope? Sicer me šolska knjižnica ne zanima (o tem sem tudi verjetno že pisala), rada bi delala v splošni knjižnici. In ker sem izbirčna, bi delala prav v dotičnem kraju, v dotični knjižnici. Hja, itak nimam izbire. Ampak, če bi jo imela …
Nenazadnje, preberite si Oprane možgane. Zelo priporočam. Pa držite se, ne tako kot jaz malo on-off. :)

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 3.11.2020

31.10.2020 – Odtujeni

Zdaj na vasi še psa ne moreš peljat na sprehod, če doma pozabiš masko. Greš ven, nekoga vidiš od daleč, ki si povezuje masko na obraz in se obrneš v drugo smer ter se počasi odpraviš domov.
Niti matere ne moreš objet, da se ne okuži za koronavirusom. Če ji pa poči žila v možganih, doživi kap, in umre, ti bo žal, da je nisi objel.
Kako bedno je vse skupaj.
Knjižnice so zaprle svoja vrata. Mislim, da bo to problematično zanje, če še toliko oglašujejo svoje e-vire, e-knjige in (zdaj na novo) avdioknjige. Jaz nisem včlanjena v nobeno knjižnico že vsaj eno leto. Na neki točki sem nehala brati knjige. Potem pa sem jih začela kupovati. Tako, da sem v zadnjem času (par mesecev) prebrala le tiste knjige, ki sem jih kupila. Sedaj me že mika nakup nove knjige, ampak bom še malo počakala, vsaj do plače.
Ni mi problem biti doma, v hiši. Pa tudi, če bi živela v stanovanju. Sem tak človek, ki je rad doma, ima svoj mir. In sem introvertirana oseba. Ne maram ljudi. Včasih jih prav sovražim. Zadnje čase kar pogosto.
Zanimivo, na kakšen način šefica govori s študentko naravoslovne smeri (hodi v 4. letnik). “Ko sem izpolnjevala prispevke za moža …” Kot, da sta na istem nivoju. Recimo z mano nikoli ne govori v tej barvi glasu.
A bi se kaj spremenilo, če bi kdo izvedel, kaj sem po izobrazbi? Verjetno ne. Zanima me vse, zato pa sem se vpisala na ta študij, kjer lahko delaš v knjižnici, med tisoči knjig in imaš v njih ogromno znanja. Če bi delala v splošni knjižnici, bi si želela delati na strokovnem oddelku za odrasle. Zanima me astronomija, biokemija, fizika, informatika, … ampak nisem tako dobra, da bi to študirala. In če imaš knjižnico polno knjig iz teh ved, si bogat za vse življenje. Zanima me vse.
O tem lahko samo še sanjam. Splošne knjižnice so zaprte. Verjetno knjižničarke intenzivno delajo od doma, delajo brainstorming, kako bi uporabnike animirale preko spleta. V knjižnici je vedno nekaj novega. Nobena knjiga ni enaka drugi. Še ljubezenski romani ne.
Bedno mi je delat v živilski trgovini, ampak nimam druge izbire. Čas pa teče. In to zelo hitro. Odkar delam v trgovini, se mi zdi, kot da je ponedeljek, za njim pa sobota. Tako hitro gre. In potem mine teden, mesec, leto. Kot bi mignil. Tudi brez koronavirusa bi bilo tako.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 31.10.2020

25.10.2020 – Na živce mi gre

Na splošno sem zelo živčna oseba. Vse me vrže iz tira. Na žalost nisem takšna oseba, da bi kričala nazaj na ljudi in se kregala z njimi. Živciram se sama pri sebi. :)
Na primer: na blagajno pride dobro situirana ženska (saj se jih lahko loči, po izgledu, makeupu, obleki), pa vpraša za ceno nekega izdelka. Potem ji povem, kakor mi piše na zaslonu. Ona ja vsa jezna, da v polici piše drugače. Ja, sorry, kako sem šele jaz jezna, ker ne morem skočit do police in preverit, če je to ta izdelek in če je nad njim prava cena.
Ljudje v trgovini stresajo jezo največkrat na blagajničarke. Kot da smo vsevedne. Kot da smo Supermani, ki ob prihodu na delo prečekiramo celotno trgovino in vemo za vse. Ključne stvari nam povejo sodelavke, za ostalo, kar si vi izmišljujete, ne vemo.
Večinoma se pri nas stranka zmoti. Ali je zato, ker ne znajo slovensko ali ne znajo pravilno locirat cene (spodaj – zgoraj). Moram pa reči, da imamo dva izdelka popolnoma enake embalaže, samo napis in cena sta drugačna (oh, a ste že kdaj slišali za to – to je povsod, v vseh trgovinah). No, nekdo, ki ne zna slovensko, ne želi dražjega izdelka. Pa ga vzame. Ahhhhh … a moram zdaj vsako stranko posebej vprašat, ali je želela ta izdelek ali tistega drugega? Mislim, to je moja dobra volja. In mogoče tudi diskriminacija: nekoga, ki ne zna slovensko, bi to vprašala, nekoga, ki izgleda dobro situiran, pa ne bi vprašala. Kako naj berem misli ljudi?
V torek sem šla na banko (in to v najbližjo, ki pa je malo daleč, hec, ane?), kjer sem zamenjala 300 € bankovcev za kovance. Hja, provizija 5,06 €. Za to, da sem lahko v soboto zvečer ostala s prazno blagajno. Ne pomaga, če ti stranka petnajst minut pred zaprtjem reče, da bo kmalu konec. Ne, ne bo konec. Ta nočna mora se nikoli ne bo nehala. Blagajna mora biti polna še za naslednje dni, naslednje tedne in naslednje mesece. Česa pri tem ljudje ne razumejo? A nam pa kar pada drobiž z neba?
Kako se šele razpizdim, ko moledujem stranko, da bi plačala s kartico, ona pa mi z nasmeškom na obrazu reče, da ne. Ker stranka itak ve, da ne morem nič, da ji bom morala vrniti tistih 48,88 €, pa če se razpočim.
Večkrat pomislim, ali stranke tudi v knjižnici za zamudnino plačajo s 50 €. Potem pa se zavem, da naše stranke najverjetneje sploh ne berejo knjig.
Oh, ja. Zadnjič je bila v trgovini spet ena bibliotekarka in me je prosila, če ji odprem vrečko. Te vrečke so tako annoying. Seveda strankam pomagam odpreti vrečko, ker me to čakanje in mencanje ob odpiranju vrečk spravlja ob živce. No, pri tej gospe sem si v mislih rekla: ja, samo, če mi boste dali službo. Seveda sem ji vrečko odprla.
Najraje bi dala odpoved. Ljudi ne prenašam dobro. Še posebej tistih nepismenih in polpismenih. In tistih, ki se delajo norca iz prodajalk. Sploh mi ni jasno, kako že več kot eno leto zdržim tule, ko pa sem bibliotekarka. Jah, po bolonjcu. Nisem si jaz izmislila, da bo bolonjsko izobraževanje. Če mene vprašate, bi rada 4-letno izobraževanje po starem. Zdaj pa imam 1. bolonjsko stopnjo, ki mi ne pomaga nič, če nimam 2. bolonjske stopnje. Torej se vsem splača študirati le, če se odločijo študirati 5 let (1. bolonjska in 2. bolonjska stopnja skupaj). In seveda doštudirati. Jaz sem namreč naredila vse izpite 2. bolonjske stopnje, le magistrske naloge ne. Partner mi še sedaj ne verjame, da imam izpite narejene.
Res bi se počutila grozno, če bi magistrirala iz teme, ki sem se jo na koncu spomnila. In to še s kakšno šestko. No-go. Zakaj se je tako težko spomniti temo za magistrsko nalogo? Ali sem imela samo jaz s tem probleme? Najprej sem si izmislila takšno temo, ki je bila za doktorat, torej preobsežna. Nato sem si izmislila neko temo v povezavi z neko ustanovo, kjer sem delala prostovoljno (brez plačila), ampak tema ni bila zanimiva za zaposlene v ustanovi. Nato sem si izmislila temo, ki je bila še vedno na nek način povezana z ustanovo, ampak zanjo nisem našla gradiva za 80 strani pisanja.
No, zdaj je končno vse to mimo, ni mi treba več magistrirati in plačati 900 € za zagovor. Zdaj bi se morala spet vpisati in plačati celoten študij, ker se je program spremenil.
Vsake toliko časa preverim kolege in kolegice v COBISSu, če so že magistrirali, pa dobim negativen odgovor. Ne bi jih pa osebno vprašala, ker nočem, da vejo, da sem stalker.
Sploh ne vem, kako se bom soočila jutri, ko me bo sodelavka nakričala, zakaj je samo 70 € drobiža v najini blagajni in ostalo bankovci. Čakam, da mi poči kakšna žila v možganih, da me odpeljejo. Samo, da mi ne bi bilo treba delati več z ljudmi.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 25.10.2020

22.10.2020 – Umiranje na obroke

Vsi umiramo na obroke. Jaz recimo vsakič, ko pomislim na samomor. Upokojenci vsakič, ko kupijo predelano hrano, hrano s pesticidi … Na sploh vsak človek umira na obroke, ko kupi sladkor, moko, margarino.
In to je naše umiranje na obroke. Eni imamo črne misli; če bi lahko, bi se skrili v luknjo in nikoli več prišli ven.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 22.10.2020

5.10.2020

Ko bi vsaj naredila glavno vožnjo za izpit za avto. Potem ne bi vsaj 1 x na dan srečala gospe knjižničarke. Tako pa, če dela zjutraj, se pozdraviva na vlaku, če delam popoldan, pa se pozdraviva v trgovini. Vsak dan me spomni na to, kar jaz nikoli ne bom dosegla. Služba v knjižnici. To pa še ni vse … (prodajni trik, ki mi gre na živce). V trgovino pridejo še druge knjižničarke oz. bibliotekarke. In nobena ne ve, da imam 1. bolonjsko. No, vse knjižničarke, ki jih srečam, imajo verjetno 4-letno fakulteto.
Danes sen imela vse čudne cifre v enem dnevu, zaključek pa je bil na decimalko 00. Čudne cifre so vsak dan, ampak danes sem imela pa res vse: 6,66€, 7,77€, 26,66€; potem sem imela okrogle, samo se ne spomnim več točno, katere, recimo 12; potem sem imela trikrat zaporedoma 12 centov …
Skrbelo me je že, da mi bo na koncu “manjkalo” zaradi vseh teh številk v enem dnevu, ampak je bilo vse o.k.
No, človek brez bolonjskega magisterija ni nič. Ne morem it na izposojo, tam rabiš samo srednjo šolo. Včasih pomislim, ali bi morala živeti v Ljubljani, da bi me sprejeli na izposojo. Potem pa pomislim, če bi živela v Ljubljani, bi zagotovo izbrali neko “po vezah”. Tretja možnost za ” ne” je, da imam 1. bolonjsko, kar verjetno že vejo na pamet, saj sem jim poslala že toliko prošenj na oglase. Tega ne morem skrit. No, pa saj knjižničarka bi morala znati poiskati diplomsko nalogo v COBISSu, tako, da sem kuhana in pečena.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 5.10.2020

2.10.2020 – Včasih se imam fajn, včasih pa ne

Ko berem na forumih, kaj si ljudje mislijo o zaprtju trgovin ob nedeljah, me tako razjezi … Ampak si ne morem pomagat, da ne bi šla prebrat.
Ob vseh spletnih živilskih trgovinah, imajo zaposlene ženske največ težav.
Kaj pa upokojenci, ki še interneta ne znajo uporabljat? Bojo zdržali en dan brez trgovine? Se bojo znali organizirat tako, da jim v nedeljo ne bo nič zmanjkalo, kljub temu, da ne znajo uporabljat spletne živilske trgovine?
V življenju je preveč lepega, da bi hodili v živilsko trgovino vsak dan. No ja, enim je to hobi. Meni, ki delam v žvilski trgovini, to ni všeč, ne kot zaposleni, ne kot stranki. Najraje nakupim enkrat na mesec in to količinsko, pa imam potem mir. Količinsko nakupovanje mi je najboljše. Pa všeč mi je potem doma zlagat. Ne vem, predmeti so mi ljubši, kot žive osebe. :D
Meni se zdi to, da mamico skrbi, kje bo v nedeljo kupila plenice, kašice in fiziološko, naravnost provokativno. Kakšna mati pa si, če nimaš vnaprej pripravljeno, vnaprej izračunano? Ko gledam Youtuberke z 8 ali 10 otroki, ki grejo enkrat (!) na mesec v trgovino in nabavijo vse (od hrane do plenic) in grejo čez 14 dni samo po sveže sadje in zelenjavo, mi je to jokcanje prebivalk Slovenije prav smešno.

Še bolj smešno mi je pa to, kako lahko prebivalke in prebivalce naše države prepričaš v brezmejno zapravljanje samo zato, da bi nekaj dobili zastonj. Razumem, vse se porabi. Ampak: prav vidi se, kdaj ovčice nasedejo. Boljše bi bilo, da bi šle na aliexpress in zapravile na primer 4 € za 4 iste predmete, brez dodatnih “stroškov”, ki so si jih delale, da so prišle do zastonj izdelkov. Če čakaš cel mesec, da dobiš nekaj zastonj, potem je vseeno, ali je to v fizični trgovini ali pa en mesec čakaš paket z alija, kajne?

Po drugi strani imam “zapravljive” dneve najraje, tako delovnik najhitreje mine. Danes je petek, vsakega petka se posebej spomnim. Sem vesela, ko je petek, čeprav moram delati tudi za vikende. Vsak petek pa tudi pomislim, kako hitro gre čas, kako hitro je minilo že kar 14 dni. Zgleda, da se mi zdi vse tako hitro, ker samo jem, grem v službo, pridem nazaj, jem, spim in spet znova. Preostali čas je namenjen gospodinjstvu, ki ga rada opravljam, ampak bi raje imela več časa, ki bi ga razdelila na gospodinjstvo in prosti čas. No, to pisanje je že nekaj iz prostega časa. Velikokrat pa se mi ne da gospodinjit, posebej, če delam dopoldan.

Nekdo je zadel Loto preko spleta. Sicer Lota preko spleta še nisem igrala. Imam pa ustvarjen račun na loterija.si, kjer sem igrala Eurojackpot. Potem me pa kar mine. Saj zadela nisem nikoli nič odmevnega. Baje da je večja možnost, da te zadane strela ali ugrizne morski pes, kot pa da zadaneš na Lotu. Torej, veste, da me strela ne bo zadela, morski pes pa tudi ne požrl. Le kdo bi potem stregel tečne in primitivne stranke?

Verjamem, da je kraj, kjer so stranke prijazne, uglajene, izobražene. Na primer v knjigarni knjig ne kupuje vsak. No, predvidevam, da jih večina kupi za darilo. Nekateri pa verjetno tudi ljubiteljsko kupujejo knjige in to že niso neki primitivci. Ja, takšnih je malo. Zato pa v živilski trgovini ne moreš izgubiti službe, v knjigarni pa jo lahko.

Saj veste, “pa lep vikend”.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 2.10.2020

Naslednja objava Prejšnja objava


Kategorije

Tagi