17.10.2021

V knjigi Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje avor na koncu knjige opozori, da so rezultati raziskav, ki jih opisuje v knjigi, samo povprečje.

Knjiga začne s tem, da greš v ZDA k zdravniku ali psihiatru in ti že po treh minutah pogovora da tablete za depresijo, ADHD, … konča pa se s tem, da je potrebna psihoterapija in pogovor.

Pred kratkim sem prebrala en članek iz leta 2017 o biblioterapiji. Članek govori o tem, da bi bilo potrebno biblioterapijo bolje poimenovati bibliosvetovanje, saj bibliotekarji nimajo dovolj znanja s področja psihologije.

Jaz opažam, da mi branje knjig, ki si jih sama določim, resnično pomaga. V enem mesecu sem že zaznala spremembe. Morda je k spremembam v počutju vplivala tudi zamenjava službe, kar se je zgodilo v istem času.

In, če večkrat menjam razpoloženje, to ne pomeni, da sem depresivna. Grem pač skozi neko svoje obdobje.

Danes sem prebrala knjigo Človeško telo: od pradavnine do današnjih dni (Vybarr Cregan-Reid). Knjiga je brilijantna. Je interdisciplinarna, kar mi je neznansko všeč. Zato vam tudi ne morem podati obnove. Izgleda, da pri interdisciplinarnih knjigah ne znam napisati obnove, ker je v njih toliko različnih informacij. To knjigo resnično morate prebrati. :)

Zanimivo, kako se nadgrajuje moje znanje oziroma, kako iz knjig izluščim tisto, kar mi je pomembno. Moji možgani si ne zapomnijo celotne knjige. Verjetno pa si jo zapomnim v podzavesti in bom potem to uporabljala, ko bom brala kakšno drugo knjigo in potem vse skupaj povezovala, se odločala, kaj je relevantno (zame); ali ko si bom želela kaj pojasniti iz televizije, kjer so novice površno razložene.

Seveda včeraj nisem gledala tiste oddaje, ki sem jo na koncu omenjala. Verjetno tudi ne bom diskutirala na blogu o tej oddaji. Zadnje čase gledam vse manj teh resničnostnih šovov in se bolj posvečam knjigam. Šovi so itak samo zato, da „neumni“ ljudje to gledajo. Komaj sem čakala Talente, že celo leto ali dve; in to obvezno spremljam od začetka – ne smem zamuditi niti minute! Ampak tu notri je umetnost.

Tako, da bom oddajo od včeraj pogledala na spletu. Še vedno imam za prebrati en PDF. Sploh nisem več na tekočem s tem, kar se dogaja pri nas. Preletim naslove novic na spletnem portalu, potem pa odprem tisto, kar me res zanima. Večinoma me potem zanimajo komentarji pod dotično novico. Pa lep večer.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 17.10.2021

17.10.2021 – Različne vrečke

V treh različnih trgovinah imajo tri različne vrečke za sadje in zelenjavo. V prvi imajo plastične vrečke za sadje in zelenjavo, v drugi imajo kvazi papirnate vrečke za sadje in zelenjavo in v tretji imajo papirnate vrečke za sadje in zelenjavo.

Biorazgradljive vrečke za sadje in zelenjavo morajo biti pod določenimi pogoji, da se razgradijo.

Najslabše so plastične vrečke za sadje in zelenjavo. Zato je boljše, da kupimo mrežaste vrečke za sadje in zelenjavo, izdelane iz 100 % recikliranega materiala.

100 % recikliran material je lahko iz plastike, kar pa ne pomeni, da je plastike manj. Plastiko, ki je neuporabna za izdelavo trših recikliranih predmetov so uporabili za vrečke za sadje in zelenjavo. Vendar je plastika še vedno ostala na Zemlji, samo, da ni bilo potrebno proizvesti nove.

Boljša ideja bi bila, da sami naredimo vrečke za sadje in zelenjavo iz starih zaves. Pa naj nas ne bo sram, ko hodimo v trgovino s takimi vrečkami. Delamo nekaj dobrega za okolje, za naš planet.

Jaz imam sicer kupljene vrečke za sadje in zelenjavo iz 100 % recikliranega materiala, ker se vsak trudi po svojih močeh. Takrat še nisem bila toliko v refuse – reduce – reuse – remake – recycle sceni (zavrni – zmanjšaj – ponovno uporabi – predelaj – recikliraj). Vendar sem že bila v trgovini in nisem kupila sadja in zelenjave, če nisem imela teh vrečk s seboj, ker nisem želela uporabiti plastičnih.

Kvazi papirnate vrečke imajo plastičen del, kot nek okenček. Pa tudi naoljene so. Torej niso papirnate, ampak dajejo samo vtis, da so. Pri takih vrečkah moramo raztrgati plastični del in ga dati v mešane odpadke (kako bi se sploh lahko kaj takega še uporabilo?), papirnat del pa v zabojnik za papir. (?)

Včasih so mi govorili, da naoljen papir (reklamni letaki, ki jih dobivamo vsak teden cel šop) ne spada v zabojnik za papir. To je bilo že leta nazaj. Ampak po pravilih ta naoljen papir gre v zabojnik za papir.

Karton od pizze ne gre v zabojnik za papir, ampak med mešane odpadke, ker so na njem ostanki hrane. Mislim, da pizze za s seboj sploh ne bom več jedla.

Papirnate vrečke za sadje in zelenjavo so bolj grobe na otip od kvazi papirnatih vrečk za sadje in zelenjavo. Ampak kaj se zgodi, ko je papirnata vrečka umazana od nekega bolj krhkega sadja? To gre verjetno v mešane odpadke, po istem principu kot karton od pizze.

Včasih, ko smo bili otroci, smo morali ločevati odpadke, ker so nam rekli, da bomo sicer plačali kazen, če nas dobijo, da nismo ločevali odpadkov. Takrat nas je to prestrašilo in smo se ločevanja držali.

Danes ne gledam več na ločevanje s finančnega vidika, ampak z vidika okolja.

Ločevanje ali recikliranje sploh ni več moderno in to sploh ni več vprašanje. Logika je, da se ločuje odpadke. Danes se sprašujem o 5 besedah – refuse – reduce – reuse – remake – recycle. Ločevanje je torej zadnje na seznamu. Še posebej sedaj, ko vemo, da se reciklira samo 9 % plastike (podatek je verjetno za ZDA ali pa za cel svet, ampak ne glede na to, iz kje je vzet, je to res malo).

To je bolj kot ne osebni blog, s pridihom poljudne znanosti, zato uporabljam tudi besede, kot so „scena“ ipd. :)

Zatorej, če imate vrečke za sadje in zelenjavo iz zaves vedno s seboj, bravo, sicer pa uporabljajte tiste, ki jih že imate doma (100 % reciklirane, papirnate …). Ne kupujte kolutov plastičnih vrečk, ker sodijo med mešane odpadke (ne da se jih ponovno reciklirati) in ostanejo za vedno na Zemlji.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 17.10.2021

16.10.2021 – Blebečem

Želim brati knjigo Človeško telo od pradavnine do današnjih dni (Vybarr Cregan-Reid), vendar se ne morem koncentrirati, ker mi gre toliko misli po glavi.
V blurbu na platnicah je beseda interdisciplinarna, kar me enostavno privlači. Ko sem prebrala to besedo, sem poželjivo začela brati to knjigo. Sedaj pa bi počela 1001 stvar in se ne morem koncentrirati. Ne vem, google mi je podal že kar precej diagnoz, od ADHD naprej. :)
Na splošno se počutim super, spet me zanimajo stvari, ki so me zanimale 10 ali 11 mesecev nazaj, ampak je res težko. Prej se nikoli nisem vprašala, kako izgleda, ko po tolikih letih z nekom prekineš stike. Zdaj, ko se zanimam za stvari, ki so zanimale tudi to osebo, pa se vedno znova vprašam, ali tudi kako si ne pride več v poštev, ne glede na to, kdo je dal pobudo za razhod.
Prihaja zima. Mene ne skrbi, ker sem introvertirana oseba in imam polno knjig, pa še polna knjižnica jih je. Imam še veliko stvari na seznamu za predelat. Mika me, da bi se spet naročila na časopis Finance. Ne smem preveč oglaševat tu na Siolu, sicer mi verjetno lahko vržejo objavo dol.
Sicer berem tudi Slo-Tech, vsaj zanimive teme, ki mi jih pošljejo na mail, poklikam na njihovi spletni strani. Vsake toliko grem še na pozitivke.net.
Razmišljala sem o UDKju in bi rada še kaj povedala o njem. Ker to je edina matematika, ki jo trenutno znam. Mogoče da sem funkcionalno pismena, ampak matematično pa ne bi rekla. Mimogrede, a ste si prebrali opis ravni besedilnih spretnosti (Opis ravni besedilnih spretnosti:
Raven 1: Zahtevana informacije je enaka alipodobna informaciji iz vprašanja,obvlada osnovno besedišče, prisotnihmalo ali nič motečih informacij.
Raven 2: Išče ujemanje med besedilom in informacijami, prisotnih nekaj nasprotujočih informacij, navigira znotraj digitalnega besedila.
Raven 3: Besedila so zgoščena in daljša, prepozna, interpretira ali ovrednoti eno ali več informacij, pogosto sklepa, izlušči pomen in zanemari nebistveno, pogosto so prisotne nasprotujoče informacije
Raven 4: Poveže, interpretira ali sintetizira informacije iz daljših besedil, kompleksno sklepa in uporabi splošno znanje, pogoste so pogojne informacije, moteče informacije so na videz enake kot prave.
Raven 5: Povezuje več zgoščenih besedil, sintetizira podobne ali nasprotujoče informacije, ocenjuje zanesljivost virov, prepozna prefinjene retorične namige, pri sklepanju si pomaga s splošnim strokovnim znanjem.).
Vse, kar bom tu napisala o funkcionalni in matematični pismenosti, je iz povezave https://www.oecd.org/skills/piaac/Skills-Matter-Slovenia-Slovenian-Version.pdf.
Raziskava je potekala v letu 2014. V njej je sodelovalo 5331 odraslih od 16. do 65. leta starosti.
Okrog 5,6 % odraslih je doseglo najvišje ravni besedilnih spretnosti (4. in 5. raven). Okrog 31,2 % odraslih je doseglo 3. raven besedilnih spretnosti. Okrog 24,9 % odraslih je doseglo 1. ali manj kot 1. raven besedilnih spretnosti.
Okrog 8,6 % odraslih je doseglo 4. ali 5. raven matematičnih spretnosti. Okrog 30,8 % odraslih je doseglo 3. raven matematičnih spretnosti. 25,8 % jih je doseglo 1. ali manj kot 1. raven matematičnih spretnosti.

V Thermanii imamo 3 izraze:

funkcionálna písmenost -e -i ž pridobljena sposobnost razumevanja in uporabljanja pisnih podatkov, informacij; prim. informacijska pismenost

informacíjska písmenost -e -i ž usposobljenost za obvladovanje, iskanje, vrednotenje, interpretacijo in uporabo informacij; prim. funkcionalna pismenost

funkcionálna informacíjska písmenost -e -e -i ž sposobnost razumevanja in interpretacije informacijskih virov, ki jih nekdo potrebuje za iskanje in pridobivanje informacij za samostojno rabo

Še vedno nisem naredila domače naloge, ki bi jo morala narediti že leta 2011 ali 2012, in sicer si še nisem prebrala semantičnih konceptov informacije (https://plato.stanford.edu/entries/information-semantic/).

A kaj, ko imam še za prebrati PDF Zmagovalci v slovenski informatiki in telekomunikacijah.

Oh, ko bi vsaj šla študirati računalništvo in informatiko. Mogoče bi bilo dobro (ali smešno?), da grem v tem študijskem letu na kakšno predavanje, saj so itak prosto odprta.

Tu so še opisi ravni matematičnih spretnosti (https://www.oecd.org/skills/piaac/Skills-Matter-Slovenia-Slovenian-Version.pdf):
Raven 1: Dan je konkretni kontekst za osnovne matematične postopke z minimalno količino motečih informacij, potreben je en sam korak pri štetju, razvrščanju, osnovnih matematičnih operacijah, enostavnih grafičnih in prostorskih predstavitvah.
Raven 2: Matematična vsebina je eksplicitna z malo motečimi informacijami, prepozna in izvede osnovne matematične operacije, da bi rešil problem, uporabi dva ali več korakov pri računanju (s celimi števili, ulomki, odstotki…), interpretira enostavne prikaze in statistike.
Raven 3: Razume manj kompleksne matematične informacije, izvede postopke v več korakih z izborom ustrezne strategije ali postopka, prepozna in dela z matematičnimi razmerji, ki so izražena v besedilu ali numerični obliki, ima občutek za relacije, razmerja, številke, interpretira in analizira podatke in statistike v tabelah in grafih.
Raven 4: Prepoznava širok nabor kompleksnih, abstraktnih matematičnih informacij, izbere ustrezne strategije/postopke, ki jih izvede v več korakih, zna utemeljiti svojo izbiro, analizira in kompleksno sklepa (o količinah, podatkih, prostorskih relacijah, spremembah, razmerjih, formulah…).
Raven 5: Razume matematične koncepte/ideje znotraj kompleksnega besedila, sestavlja različne vrste matematičnih informacij s pomočjo pretvorb, interpretacij in razvojem matematičnih trditev in modelov, utemeljuje, ovrednoti in kritično utemeljuje izbrane trditve.

Na strani https://epale.ec.europa.eu/sl/blog/recimo-bobu-bob-funkcionalna-nepismenost-je-nekaj-drugega-kot-nepismenost-0 boste prebrali, da za funkcionalno pismenost srednja poklicna šola ne zadošča več.

Izmed 1.757.301 prebivalci je 1. januarja 2017 (vir: stat.si) imelo osnovnošolsko izobrazbo ali manj 431.161 prebivalcev, to je 24,5 %; skoraj ena četrtina!

919.143 jih je imelo srednješolsko izobrazbo (52,3 %) višješolsko in visokošolsko pa 406.997 prebivalcev Slovenije (23,2 %).

Se pravi je skoraj enako število z osnovnošolsko izobrazbo ali manj in z višješolsko in visokošolsko izobrazbo (razlike je za samo cca. 24.000 prebivalcev).

525.850 jih ima srednjo strokovno ali srednjo splošno (poklicno-tehniško šolo ali gimnazijo).

Med višješolskimi in visokošolskimi izstopajo tisti, ki imajo visokošolsko 2. stopnje (2. bolonjska stopnja ali visokošolska univerzitetna [prejšnja]).

Ja, vem, vem, nisem magistrirala, in ko imam konflikte s strankami v službi, se tepem po glavi. Tudi gimnazije nimam končane, imam končana samo dva letnika in pol – to nič ne šteje. A sem zaradi tega funkcionalno nepismena?

V bistvu sem ta teden hitela po knjigo Razvijanje različnih vrst pismenosti v knjižnico in nato naletela na proteste (moja želja po knjigi je bila močnejša od zavedanja, da bodo, ko bom stopila iz knjižnice, protesti). Tako me čaka še ena domača naloga. :)

Mislim, da sem spet padla v nek stres, ker ne morem biti pri miru in brati knjig in si spet želim konstantno nekaj jesti. Upam, da se ne bom sedaj spet zredila.

Saj mi ni potrebno brati; ne morem se odločiti, ali me preobilica informacij, ki sem si jih pripravila za prebrati, obremenjuje.

Nerada se mešam v politiko, vendar tu bi rada, da bi vsi ti, ki se sedaj borijo za „dobro Slovenije“, odšli. Jaz bi rada svojo stranko na vrhu. V bistvu mi grejo ti plakati na živce, ker poudarjajo rešitve za probleme, ki se ponavljajo. Smo v 21. stoletju; morali bi reševati vse kaj prej drugega kot zastonj vrtec za dva otroka. Na ravni Slovenije in na svetovni ravni.

Sedaj bi rada pisala še malo o UDKju, ker bi res rada pokazala, kako večplastno je moje zanimanje za raznorazne stvari. In to res lahko lepo ponazorim z UDKjem. UDK hvala ti, ker obstajaš. Vendar bom sedaj šla gledat TV, pa tudi o tem, kar bom gledala, bi lahko debatirala kar dolgo.

Včasih kar blebečem tja v tri krasne (velikorat se tudi pogovarjam sama s sabo, ker – kdo me bo pa poslušal), včasih pa bi rada kar kakšno konstruktivno debato. Rada skačem v besedo, ker sem tako zainteresirana. In ker imam slabo koncentracijo ter bi potem pozabila, kaj sem želela reči. V glavnem – moram iti. Pa lep večer.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 16.10.2021

11.10.2021

Sploh nisem vedela, da je 10.10. svetovni dan duševnega zdravja. Ampak številke se vedno povežejo. Jaz sem magnet za številke, stalno se mi to dogaja, da vidim številke.

Prebrala sem knjigo Resnice in zmote o soncu. Knjiga, polna dobrih napotkov, kot so vse knjige Lončarjeve. Lahko bi rekla, da se z branjem njenih knjig zanimam za zdravo prehrano in zdravo življenje, a tega še ne uporabljam v praksi v celoti.

To zapisovanje … želela sem začeti malo s Kosovelom, v bistvu, kako je vse povezano ipd. In razmišljam o Rokopisni zbirki NUK. Tam smo bili enkrat na obisku v sklopu predavanj in me je res fasciniralo vse skupaj. Kako zanimivo. Da lahko vidiš razmišljanja, ugotovitve svojih prednikov. Govorim na splošno – Slovencev, tudi Kosovela sicer. Ampak zanimivo, hranijo tudi USB ključke, ipd. Pa v papirnati obliki, ne morete si predstavljati, kaj vse hranijo od neke osebe. To mi je res zanimivo. Takrat sem si takoj zaželela, da bi delala na tem oddelku v NUKu. Ampak kaj vse jaz bi pa ne bi.

(Včasih je izhajala revija Antena, to je imela moja sestrična. To so bili časi. Zelo poredko se spominjam tega, to so tako lepi spomini. Kako je sploh do vsega prišlo, do mojega zanimanja za branje, knjige, glasbo, tehnologijo (takrat so prišli ven Cdji), računalnike, … In poglejte, kje smo danes. Kako smo napredovali kot ljudje, kot živa bitja, in vse to se da pogledati v NUKu ali v knjižnicah, arhivih, v Rokopisni zbirki NUK se ta napredek človeka vidi … Noro, res.)

Nacionalni mesec skupnega branja (NMSB) se konča ravno 10.10, ko je mednarodni dan duševnega zdravja! Ali je to naključje ali namenoma? Ali se da matematično oz. znanstveno ugotoviti kaj o naključjih? To bi morala še raziskati.

Ugotavljam, da je tale blog zelo pomešan. Če želim preveriti, ali sem vam povedala o neki prebrani knjigi; če ne drugega vsaj avtorja in naslov, vtipkam avtorja v iskalnik in na hitro vidim, ali sem objavila ali ne. Danes sem vtipkala Dispenzo in ugotovila, da sem vam podala, da sem prebrala knjigo Odvadite se biti to, kar ste. Ja, to je bila moja prva knjiga od Dispenze, ki sem jo prebrala. Potem sem si kupila in prebrala še Placebo ste vi in Postanite brezmejni. Vseh treh knjig nimam več, dandanes berem knjige iz knjižnice.

Danes sem dokončala branje knjige Timothyja Snyderja Naša bolehnost: lekcije o svobodi in solidarnosti.

Potem sem se lotila in prebrala knjigo Kelly Noonan Gores Zdravi

Obe knjigi lahko opišem iz enega stavka iz knjige Zdravi na strani 181: „Prosite v srcu in knjige vam bodo padale pred noge.“

Ravno tako se počutim. Moje ponovno redno branje knjig se je začelo v septembru, ko mi je kolegica podajala knjige, za katere je želela, da jih preberem in ji potem povem, če so mi bile všeč. To so bile knjige Dansko iskanje najsrečnejših ljudi na svetu (Meik Wiking), strip Odraslost je mit (Sarah Andersen) in Nerazumno vedenje (Richard Thaler).
Ko sem prebrala Dansko iskanje najsrečnejših ljudi na svetu, sem se lahko poistovetila z mnogimi načeli in idejami v knjigi, veselilo me je, da še nekdo razmišlja podobno kot jaz. Pred tem nisem čutila, da obstajajo ljudje, ki razmišljajo podobno kot jaz in sem zaradi tega bila slabe volje (ali depresirala, po dr. Glasserju). Ko sem prebrala to knjigo, sem vedela, da jo želim priporočiti tudi ostalim.
Potem sem prebrala Nerazumno vedenje Richarda Thalerja in me je knjiga res potegnila vase, tako, da sem v njej našla inspiracijo za branje še drugih knjig založbe Umco.
Nato sem prebrala strip Odraslost je mit in se nasmejala ob vsaki strani, ker sem se spet lahko poistovetila z vsebino.
In potem se je začelo. Branje ene knjige me je vodilo v raziskovanje, kaj še lahko preberem. In to se še kar nadaljuje.
Izgleda, da je ta moj ponovni začetek rednega branja sovpadal z nacionalnim mesecem skupnega branja, ki se je začel 8. septembra. 13. septembra sem imela namreč prebrane že vse tri zgornje knjige.
NMSBja je torej konec. Mene pa še vedno žene ta vedoželjnost. Stalno si zapisujem naslove, brskam po COBISSu, … Za vse, kar bom prebrala, vam bom povedala.
Zdaj, ko smo razčistili, da sem prebrala tri knjige od Joeja Dispenze (že v letu 2019 ali 2020), upam, da bom lahko dosledno objavljala, kaj sem prebrala. V en zvezek sem začela beležiti seznam prebranih knjig (odkar sem prebrala knjigo Dansko iskanje najsrečnejših ljudi na svetu).
V tem zvezku sem tudi zabeležila knjige, ki sem jih prebrala že v 2019 in 2020. Pomagala sem si s svojim blogom. Potem sem se vmes spomnila še na nekatere knjige, ki sem jih pozabila dodati na ta seznam 2019-2020 v zvezku (na primer knjiga Olivierja Van Beemena Heineken v Afriki (Umco, 2020).
Knjige založbe Umco me nikoli niso tako zanimale, kot zdaj, ko sem že zaključila študij bibliotekarstva. Ne vem, ali sem bila takrat tako okupirana s študijem, da nisem imela časa brati knjig. Danes vem, da je bil nasvet direktorja založbe, naj beremo njihove knjige, zelo pameten.
Zadnjič sem bila prvič v eni izmed ljubljanskih knjižnic (Črnuče) – da, nisem še obiskala vseh (ampak je to moj cilj, da nekoč obiščem čisto vse); in bibliotekarki rekla, da so mi všeč knjige založbe UMco. Pa mi je rekla nekaj v smislu, da ko človek nekaj najde za brat, potem je to to. A razumete? Saj veste, kaj je mislila s tem. Ob tem stavku sem čutila neko povezanost. Kot da gre moja mama v knjižnico in vpraša, ali imajo še kakšne podobne knjige, kot je tista, ki jo ima v roki, bibliotekarka pa točno ve, kakšne knjige mora priporočiti v branje.
Založba UMco je neka nit, iz katere izhajam, ko iščem knjige za branje. Tako sem našla za prebrati knjige Predvidljivo nerazumni, Razmišljanje hitro in počasno, Naša bolehnost, Razpon, Človeško telo.
Potem pa so tu še druge niti, iz katerih izhajam. Na primer UDK.
Rada imam knjige iz področja 159.9 (Psihologija na splošno).
Potem je ena nit, kjer črpam navdih za branje iz vsakdana. Na primer: nekje na spletu (na Facebooku, …) objavijo nagradno igro in je nagrada knjiga. Potem jaz pogledam, koliko stane ta knjiga za nakup in ali je v COBISSu. Nato si jo grem izposodit, da si jo malo pogledam. Tako je v primeru knjige Skrivni jezik našega telesa. Knjigo imam doma, malo sem jo prelistala, ampak še ne predelala.
Ena nit je moje zanimanje za okolje, zmanjškarstvo. Tako sem našla dve novi knjigi – Svetla prihodnost (ko sem iskala 2. del knjige Obnašaj se, sem na polici zagledala to knjigo in sem takoj vedela, da si jo moram izposoditi) in knjigo Recite ne plastiki.
Seveda me zanima ekonomija (UDK 33 in nadalje). Na začetku, ko sem odprla ta blog, sem na njem objavljala kazala knjig, ki so bila pretežno iz področja ekonomije. Potem sem čutila, da je to prepovedano z avtorskimi pravicami, saj je kazalo del knjige. Če še tako želim pokazati, da se lahko o vsebini knjige delno prepričamo iz naslanjača, brez da bi obiskali knjižnico I(uporabno za študente). Tu spada tudi knjiga (UDK 330) Morala trga (ki sem jo sicer zagledala v knjižnici pri kolegici), pri kateri sem ostala na strani 114, potem pa začela brati druge izposojene knjige. To moram res dokončati, ko preberem Razpon, ki sem ga začela brati danes.
V to skupino spada tudi knjiga Družba ničelnih mejnih stroškov (opustila branje na strani 56, ker – 1. kako prebrati eno dobro knjigo dvakrat – moj večni problem; 2. bolj so mi postale zanimive izposojene knjige, ki jih še nisem začela brati).
Potem pa so tu še moje oči. Ko grem med policami, točno vem, da bom knjigo, katero sem doma poiskala na COBISSu, našla v trenutku. Pri meni ni vprašanja, ali sem iskala pravilno ali narobe; pri meni je vprašanje, ali je knjiga na polici ali v skladišču ali je založena na drugi polici (tega zadnjega sama nikoli ne preverjam, ker to bi vzelo preveč časa; pa še pametneje je drugi korak iskanje v skladišču in šele nato tam, kjer bi lahko bila knjiga založena na polici). S tem, ko iščem izbrane knjige, mi padejo v oči še nekatere druge zanimive tematike in potem knjige kar potegnem s police in si jih vsa vesela izposodim. To so v zadnjem času npr. knjigi iz UDK 25 Zgodovina slovanske mitologije v XX. stoletju in iz UDK 133 Razlaga sanj in govorica številk.
Ena nit je avtor, torej Sanja Lončar oziroma njihova spletna stran. Zadnjič sem pogledala na njihovo spletno stran, če imajo kakšno novo knjigo. Potem si jo poiščem v COBISSu in si jo grem izposodit v knjižnico.
Ena nit so revije. V bistvu sem iz ene revije, ki sem jo prebirala v knjižnici, izvedela za knjigo Recite ne odpadkom in Uvod v sugestijo. Ker pa knjige Recite ne odpadkom nisem našla takoj, sem se odločila, da ne bom povpraševala knjižničarke, ampak sem si izposodila knjigo iz iste zbirke z naslovom Recite ne plastiki, ki je bila približno tam, kjer bi morala biti knjiga Recite ne odpadkom. Uvod v sugestijo pa sem takoj našla – če veš signaturo, veš vse.

Ena nit so izložbe knjigarn, tako sem si izposodila knjigo „Knjiga za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši“, ki je sploh ne morem prebrati. To knjigo sem pa že dvakrat začela brati od začetka in potem nekje obstanem. Še vedno jo imam doma, ampak mislim, da nisem še „zrela“, da preberem to knjigo do konca. Razumem koncept knjige, ampak ne razumem, kaj me trga stran od nje, da je ne morem prebirati. Verjetno jo bom neprebrano vrnila v knjižnico in si jo mogoče izposodila kdaj drugič ali pa sploh ne.
Skozi izložbe knjigarn sem tudi izvedela za knjigi dr. Glasserja Teorija izbire in Teorija nadzora, čeprav sem si potem v knjižnici izposodila obe knjigi v starejši izdaji, ker so bile nove vse izposojene. Mislim, da je vsebina enaka, nisem pa točno preverjala CIPa novih knjig, ali v njem piše posodobljena izdaja.

Tako. Povedala sem vam nekaj o tem, na kakšen način iščem knjige oziroma na kakšen način mi padajo knjige v naročje. Ko bom pa katero prebrala, vam seveda sporočim. Prave knjige se kar lepijo name kot magnet.

Kaj je z mano in s temi številkami, še raziskujem. Po spletu zasledim, da tudi drugi videvajo številke ipd., tako, da to ne more biti neka redkost. Verjetno pa je malo ljudi takih, ki v bistvu dajo kaj na to.

Enkrat moram iti čez svoje youtube naročnine in še malo povedati o tem, kaj me tam zanima. Sistematičnost imam rada, čeprav velikokrat živim v neredu, ampak ko dobim motivacijo, moram pa vedno predalčkati. Sedaj, ko redno berem, imam tudi več beležk, zvezkov, v katere si zapisujem razne misli, ideje, citate iz knjig. Na začetku, septembra, nisem bila tako sistematična pri tem in potem nisem mogla opisati na blogu določene stvari. To me je izučilo, da si kakšne meni pomembne misli iz knjige takoj nekam izpišem.

Včasih ne vem, v kateri zvezek ali beležko napisati neko misel iz knjige, podatek o naslovu knjige. Tako, da bom morala še veliko delati na organiziranosti.
Ko se odločim, da bom nekaj pekla, si recept prepišem iz Kulinarike (tudi moje googlanje je specifično; napišem ključne besede in potem site:kulinarika.net, zato, da google išče samo po tej spletni strani; uporabljam pa tudi site:gurman.eu), potem pa prilagodim enote na eno ali dve osebi in si to zapišem. Stvari preizkusim, saj se moram tudi navaditi pečice, ki je v stanovanju, ker pravijo, da je vsaka pečica drugačna in se moraš navaditi peči v njej. Tako se tudi čas pečenja spreminja.

Razmišljala sem tudi, da bi na blogu objavila eno podstran, kjer bi navedla vse prebrane knjige, s katerimi rastem kot oseba. Počasi spreminjam svoj način življenja na stare tirnice, saj se v zadnjih 10 mesecih v resnici nisem z ničemer, kar me zanima, ukvarjala. Zelo mi je zanimivo, da lahko svoje izkušnje in znanje iz preteklosti nadgrajujem in s tem postajam boljša oseba. Imam toliko idej, ki še niso v fizični obliki, ampak upam, da bom nekoč imela motivacijo, da še kaj od tega fizično uresničim.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 11.10.2021

10.10.2021

„Ostanki antibiotikov in nanje odporne bakterije prihajajo v naše telo tudi skozi meso, mleko in jajca iz konvencionalne reje. Posledica tega je, da je naš imunski sistem vse slabši, bakterije pa vse močnejše.“ (Lončar, 2007)

Prebrala sem knjigo Resnice in zmote o kandidi (izdajo iz leta 2007, ker so novejšo izdajo v tej knjižnici, kjer sem bila, imeli izposojeno). Seveda sem v knjigi našla ogromno nasvetov, vendar bom nekatere izpustila. Želim spoznavati, kako čim več stvari pripraviti doma, od prehrane do nege telesa. Dve poglavji pa sem samo preletela: poglavje o tradicionalni kitajski medicini in točkah, kjer si lahko sami pomagamo in poglavje, kjer so vprašanja – primeri in odgovori o kandidi.

Odkar resnično redno berem knjige (to traja kakšne tri tedne), se počutim boljše. Iz knjig izluščim vse najboljše in to mi pomaga pri vsakdanjem življenju, pri razumevanju mnogo življenjskih stvari in situacij. Pri veliko situacijah pa se še o več stvareh sprašujem in po tem izgleda, da sem prebrala še ohoho premalo knjig v svojem življenju. Seveda ne moreš nikoli prebrati vseh. S tem sem nekako sprijaznjena, če se želim ukvarjati z zmanjškarstvom recimo ne morem hrčkati vseh knjig.

Že pred fakulteto sem oboževala UDK. COBISS sem uporabljala že v osnovni šoli, ko so bile v COBISSu še tiste slikice zelenih gosenic (ali kaj so že bile). Izpisovala sem si knjižne zbirke, da sem potem kljukala, katere knjige sem že prebrala.

UDK je univerzalen. Vem, da je večini ta snov najdolgočasnejša v celem vesolju. Meni pa je to pravi fetiš. Sicer se z bibliotekarstvom že leta nisem ukvarjala. Življenje se pač zgodi. UDK je moje znanje matematike. Tako, kot lahko vse matematično opišemo in razložimo, jaz verjamem, da je ni stvari, ki se je ne bi dalo opisat z UDKjem. UDK je vse znanje v celem vesolju in zato mi ni žal, da sem študirala bibliotekarstvo. Pravijo, da je boljše študirati eno smer in se tako lažje zaposliš v knjižnici kot bibliotekar. Mogoče mi je včasih žal, da nisem dala teoloških in religijskih študij na 1. izbirno mesto ob vpisu na fakulteto (ni bilo omejitve vpisa za bibliotekarstvo), saj bi tako mogoče prej dobila zaposlitev v knjižnici kot bibliotekarka, ker bi bila strokovnjakinja na nekem področju. (teoloških in religijskih študij). Ampak tako ne bi bila zgodovinarka, prevajalka, književnica (primerjalna književnost), medicinska sestra, prehranska svetovalka, … Mene zanimajo vsa področja življenja (to ne pomeni, da bi sedaj rada imela otroka, ampak me zanima tudi slovenska pediatrija – to je že sestavljen UDK – vsebinska obdelava, vidite). Najsrečnejša sem postala, ko sem bila sprejeta na bibliotekarstvo pred desetimi leti. Danes sem še bolj srečna, ker mi diplome iz bibliotekarstva nihče ne more vzet (tudi, če nimam magisterija, ampak samo narejene izpite), nihče mi ne more vzeti tiste iskrice, ki jo imam do bibliotekarstva. Nihče mi ne more vzeti znanja, ki sem ga pridobila na magistrskem študiju, čeprav nisem napisala magistrske naloge. Mogoče moje neravnovesje v telesu pogostokrat povzroča jezo do bibliotekark, ker me ne poznajo kot bibliotekarko in ker ne delam v splošni knjižnici, kar bi si želela.
Ampak potem se neham sekirati, ker si oblikujem življenje po svoje, ker je služba najmanj, kar opredeljuje človeka. Imam strast tudi do tega, da razumem, da obstaja na tisoče živilskih produktov, ki pa so mi zanimivi, ampak strast do zmanjškarstva se vedno bolj povečuje. Torej nič ni belo in črno pri meni, vse pride v poštev. (Seveda je to zelo posplošen stavek, zato pravim, da je treba vsako stvar razložit, se pogovorit. Včasih samo ena beseda spremeni vso situacijo, in ta beseda ima lahko več pomenov, poglejte na primer angleščino. Treba je komunicirati, raziskovati, da se lahko med sabo razumemo, da ne pride do šuma v komunikaciji.)

Nekaj teorije

Klasifikacijski sistem UDK je razdeljen na 9 glavnih vrstilcev
0 Splošno
1 Filozofija, psihologija
2 Verstva
3 Družboslovje
5 Naravoslovje
6 Medicina, tehnika
7 Umetnost, šport
8 Književnost, jezikoslovje
9 Zgodovina, zemljepis

In stvar gre vse globlje in globlje … meni je to res fascinantno, kako lahko z enim sistemom opišemo čisto vse.

11 Metafizika. Ontologija
14 Filozofski sistemi in gledišča
159.9 Psihologija na splošno
16 Logika. Znanstvena sistematika
17 Moralna filozofija. Etika. Praktična filozofija

51 Matematika
52 Astronomija. Astrofizika. Raziskovanje vesolja
53 Fizika
54 Kemija
55 Geologija
56 Paleontologija. Sistematska paleobotanika. Sistematska paleozoologija
57 Biologija
58 Botanika
59 Zoologija

60 Biotehnologija
61 Medicina
62 Inženirstvo. Tehnologija na splošno
63 Kmetijstvo ter sorodne vede in tehnologije
64 Gospodinjstvo. Stanovanje
66 Kemijska tehnologija. Kemijske in sorodne industrije
67/68 Razne industrije, obrti in rokodelstva
69 Gradbeništvo. Gradbeni materiali. Gradbene obrti in dela

In to se še nadaljuje

611 Anatomija. Anatomija človeka in primerjalna anatomija
612 Fiziologija. Fiziologija človeka in primerjalna fiziologija
613 Higiena. Zdravje in higiena
614 Javno zdravje in higiena
615 Farmacija. Farmakologija
616 Patologija. Klinična medicina
617 Kirurgija
618 Ginekologija. Porodništvo

In to se še nadaljuje

613.2 Dietetika. Prehrana
613.8 Zdravje in higiena živčevja. Zdravje in etika. Odvisnosti
613.9 Zdravje in higiena glede na raso, starost in spol

In se nadaljuje, nadaljuje, nadaljuje in nadaljuje.

In potem so tu še priveski in določila … kar lahko še bolj natančno opiše gradivo.

In potem pridemo do kakšnih zagonetk, ki niso bistvene. Ampak jaz sem malenkostna in me vedno zanimajo podrobnosti.

Vzemimo knjigo Mene men(opavz)a ne skrbi.

Čeprav ima ta knjiga za vsebinsko obdelavo vpisan UDK 618.173 in 613.99, pri ukaznem iskanju UDKja 618.73 ali 613.99 ne moremo iskati. Lahko iščemo največ pod 618.1 in 613.9.

A veste, ko smo morali v šoli iskati najmanjši skupni imenovalec? Mogoče je pa iskanje najmanjšega skupnega UDKja to, čemur želim vsakič priti do dna. Zanima me COBISS kot informacijski sistem, vedno rada brskam po njem kot uporabnica. Žal ne kot kreatorka zapisov ali piska kode, ampak o programerstvu itak nimam pojma. Če bi znala matematiko, bi se vpisala na računalništvo in informatiko na Fakulteto za računalništvo in informatiko. Če ste brali stare zapise, me računalniki zanimajo že od četrtega razreda osnovne šole … Res sem uživala v računalniških predmetih na bibliotekarstvu, medtem ko so bili ti predmeti ostalim: hmmja.
Oh, kaj vse bi jaz bila, ampak najlepše je, ko lahko berem knjige in imam svet v malem.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 10.10.2021

9.10.2021 – “Čs je denar in premal ga mam, da bi ga zapravlu”

Čas ima res veliko vrednost.
Večina ljudi, pa naj delajo v trgovini, vozijo taksi, gostilni; ali v pisarni, knjižnici, razredu … nima časa. Služba – domov, služba – domov.
Menim, da korona ni nič spremenila. Živilska proizvodnja je delala ves čas, živilska trgovina je delala ves čas.
Če pogledamo čez palec, je ogromno ljudi, ki delajo v živilski proizvodnji ali živilski trgovini. Od delavcev za tekočim trakom, do skladiščnikov, šoferjev, do prodajalcev, blagajničarjev (govorim za oba spola).
Veliko, ki jih ni moralo delat (npr. gostinci), je zaprlo svoja vrata, ker ni šlo, ker je država pokrila le plače zaposlenih.
Ne razumem, kako lahko nekdo, ki je izobražen in študiral z lahkoto, obsoja drugega, ki je ravno tako izobražen in profesionalen.
Prvi ima bogate starše, ki imajo visoko (univerzitetno) izobrazbo, otrokom ni bilo treba jesti hrane iz menze, ni jim bilo treba biti v študentu. Jedli so v restavracijah, spali v stanovanjih. Vedno so imeli denar za žuranje, ni jim bilo treba študentsko delat.
Službo so imeli takorekoč že zagotovljeno po vezah.
Drugi je pa ravno obratno, jedel hrano iz menze, sicer pa spal v študentski sobi, si kuhal nezdravo hrano, ni imel denarja za žuranje.
Službe pa po študiju niso dobili, čeprav so izobraženi.
Kaj je znanje in kaj je modrost?
Kaj pomeni zanimanje za nekaj, raziskovanje, vedoželjnost?
Don’t judge a book by it’s cover – ne sodi knjige po platnicah.
Ampak vedno je moja beseda proti tvoji, naši in Drugi.
Zakaj so ljudje ljudem številka, zakaj sodimo ljudi po videzu?
Zakaj sodimo ljudi po tem, iz kje izhajajo in ne po tem, kaj so postali?
Zakaj imamo predsodke?
Vsak je človek, in moramo se poslušati. Moramo se pogovarjati. Ker smo skupaj Mi. Ni naših in Drugih.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 9.10.2021

6.10.2021

Danes sem na svojem primeru pri branju knjige Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje videla, kako je dobro, da imaš tiskano knjigo pred sabo, saj se lahko vrneš nazaj po besedilu in ponovno prebereš, če česa ne razumeš.
Včasih berem eno knjigo hitro, včasih počasi. Včasih jo berem hitro, ker se mi mudi početi nekaj drugega ali pa jo berem hitro, ker mi je odstavek tako zanimiv in hitim naprej zaradi vedoželjnosti. Pri tem res lahko izgubim koncentracijo in kaj narobe preberem ter tako kakšen stavek narobe interpretiram. To se mi je zgodilo danes, ko se mi v glavi neke številke niso ujemale. Potem sem šla še nekajkrat prebrati odstavek in končno dojela, v čem imam težavo. Mislim, kot, da ne bi bila bralno pismena. Sedaj, ko sem odkrila težavo, se lahko samo smejem. V prvem primeru je bila zapisana ocena smrti od vseh psihotropnih zdravil v ZDA in Evropi v enem letu, v drugem primeru pa ocena smrti do leta 2004 od enega psihotropnega zdravila. Kljub temu me še vedno me bega ta „do“ 2004. Od kdaj do kdaj torej? Zgleda, da bo „treba“ (ni mi treba, hočem brati) prebrati še drugo knjigo tega avtorja, prevedeno v slovenščino. Včasih berem počasi, ker mi je odstavek tako zanimiv, ker se z njim poistovetim in si hočem prebrano resnično zapomniti. Ampak se zalotim, da če berem prepočasi, mi spet uide koncentracija drugam in spet ne vem, kaj sem prebrala. Kdo bi razumel. Zdaj že vemo, da na vprašanje ne obstaja samo en pravilen odgovor …

Spet sem bila postavljena pred dilemo: eko, bio, minimalizem. Kupila sem namreč namaz v steklenem kozarčku, pri samostojni živilski trgovini; ki je iz soje, ampak namaz dostavlja slovenska ustvarjalka, če lahko temu tako rečem. Se pravi imamo tri pluse: z nakupom sem pomagala samostojni živilski trgovini in ne korporaciji, da obstaja še naprej in se razvija, pomagala sem slovenskemu dostavljalcu in izdelovalcu, da obstaja še naprej in se razvija, pomagala sem okolju, ker sem izdelek kupila v steklenem kozarčku, ki ga bom vrnila, da se ponovno uporabi.
Imamo pa tudi minus: izdelek ni bio. Notri je soja. Če bi bila soja iz ekološke pridelave, potem bi to na izdelku pisalo. Običajno velja, da če izdelek ali sestavina ni bio, potem to ne piše direktno. In kolikor vem (lahko bi skoraj rekla po ljudskem izročilu; sem o tem tudi brala, ampak ne vem, iz katerega vira, niti kdaj), je soja škodljiva, ker je v tako široki potrošnji za prehrano živali (za ljudi samo majhen %) in špricana z ogromno pesticidi. Seveda bomo namaz pojedli. :) Želela sem samo zbuditi neko nadaljnje razmišljanje. Verjetno bi se podražila cena izdelka, če bi bil izdelek bio (za to, da je izdelek bio, ne potrebujejo biti vse sestavine bio, kolikor vem, samo nek določen % bio sestavin mora izdelek dosegati) in tu lahko pridemo do nadaljnjih težav (kupna moč kupca, kupec kupi drug, cenejši izdelek in cena pretehta vse ostale pozitivne lastnosti izdelka). Zanimivo, da ima v SSKJ beseda biološki povezavo na ekološki, beseda ekološki pa nima povezave na besedo biološki. Eko je pridevnik ali prvi del zloženk, bio pa je le prvi del zloženk in v SSKJ ni označen kot pridevnik. Ah, pustimo to, vem, da utrujam. Itak obstaja možnost dopolnitve sestavka. Besedi ekološki in biološki sta označeni kot pridevnika. Na eni spletni strani piše, da sta eko in bio sopomenki, torej sinonima. Ko vtipkamo biološki v Fran, v Sinonimnem slovarju slovenskega jezika pod geslom biološki za sopomenke piše biologični in življenjeslovni, ni pa pod sopomenkami ekološki. Zakaj tako? Ko vtipkamo ekološki v Fran, v Sinonimnem slovarju slovenskega jezika pod geslom ekološki za sopomenke piše naravovarstveni in okoljevarstveni, ni pa pod sopomenkami biološki. Ko vtipkamo eko ali bio v Fran, v Sinonimnem slovarju slovenskega jezika, ne dobimo zadetkov. Torej, če ekološki in biološki nista sinonima po Sinonimnem slovarju slovenskega jezika (če bi bila, bi to pisalo pod geslom pri sinonimih, kajne?), tudi eko in bio nista sinonima? Zakaj potem nekateri na spletnih straneh pišejo, da sta eko in bio sinonima (glede na pomen med njima ne obstaja nobene razlike)? Ali je treba vpisati besedi eko in bio v Sinonimni slovar slovenskega jezika? Ali je treba povezati besedi ekološko in biološko v Sinonimnem slovarju slovenskega jezika kot sinonima? Biološki se nanaša na življenje organizmov, ekološki pa na ekologijo. Ahaa, zato to nista sinonima v Sinonimnem slovarju slovenskega jezika.

Vidite, tako se jaz „malo igram“ in „zapletam“ enostavne stvari, kot bi mi rekli nekateri.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 6.10.2021

5.10.2021 – (Ne)poslušnost

Moram reči, da sem danes kar nekaj več časa presedela pred TV ekranom, kar se tiče dnevnih TV novic. Seveda sem na glas komentirala, potem pri tretjih dnevnih TV novicah sem se kmalu po začetku umaknila (kaj lahko še povejo, kar v prejšnjih dveh že nisem slišala in videla?).
Mar ne bi bilo boljše, če bi vse dnevne novice komentirale dogajanje z gosti, z različnimi mnenji? Na primer: pokažemo eno današnjo novico – ne rabi govoriti novinar; novinar s svojo ekipo na terenu samo snema in intervjuva. Se pravi: novinar na terenu in novinar v studiu morata prikazati različna mnenja ljudi. In to mislim ljudi na splošno. Novinar na terenu naj ne izbira, koga bo intervjuval glede na ime ali funkcijo, naj predstavi enega iz ene strani in enega iz druge strani. Potem pa novinar v studiu o videnem in slišanem izprašuje vsaj dve osebi, ki sta na nasprotnih polih, ampak ki bosta podrobneje komentirali izjave oseb iz terena. A veste, kaj mislim? Novinar na terenu mora bolj podrobno izprašati enega, ki je za nekaj in enega ki je proti nečemu. Oziroma prvega mora vprašati, za kaj je in drugega mora vprašati, proti čemu je. Nato ti dve osebi odgovorita na vprašanje, ampak ne v enem stavku, lepo prosim. Novinar mora posnet pet ali deset konstruktivnih stavkov. Potem pa se preselimo v studio, kjer druga izbrana dva komentirata prvo in drugo osebo. Ampak ne na hitro. Na hitro ne bomo prišli do skupne točke.
Vse, kar se zgodi na hitro, lahko povzroči dezinformacije.
A veste, ko je nastal šum, ko nisem povedala, da sem bibliotekarka in obvladam iskanje gradiva v knjižnici z zaprtimi očmi? Jaz sem bila jezna. A mislite, da ljudje, ki se jih napačno interpretira zaradi šuma, niso jezni? Potrebno je pogovarjanje z ljudmi. Zakaj nihče ne posluša? Tu se ne gre za isto poslušanje, kot v osnovni šoli za klopjo, kjer si moral pravilno odgovoriti, sicer si dobil slabo oceno. Tu se gre za poslušanje, kjer je lahko vsak odgovor pravilen, kar se učimo na fakulteti. Če me je pa kaj naučila Filozofska fakulteta, je to, da ni samo en odgovor na vprašanje pravilen. Ni samo eno mnenje pravilno. V realnem svetu ni tako. Vsi lahko razmišljamo, zakaj se ne potrudimo, zakaj si ne vzamemo časa za to?
V knjigi Obnašaj se! avtor omeni, ko bi takrat vedeli, kar vemo o tem in tem sedaj. Pomislite, kaj bo čez 50 let.
2071. leta bomo lahko rekli, ko bi le v 2021 vedeli, kar vemo o tem in tem sedaj.
Zakaj niso začeli tako: Stroka meni … Politika meni … Naredili bomo tako in tako … Se pravi, mnenja so različna, ampak skupaj bomo naredili tako, da bo za vse prav. Lahko je za vse prav, samo način je treba najti.
Ker svobodni smo že ves čas. Lahko si prebolel, cepljeni ali se testiraš. V vsakem primeru si svoboden. Razlika je v tem, da če si prebolel, je tvoje neizpodbitno dejstvo, da obstaja. Če si cepljen, si se cepil, ker zaupaš znanosti (čeprav sedaj berem Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje Petra C. Gøtzscheja in ne vem več, kaj naj si mislim – tu bi rabila eno konstruktivno debato s kom – spet isti princip. Berem eno knjigo, en pogled, ali je pravilen, ali bom šla raziskovat dalje? Verjetno ne, ker imam še 10 drugih knjig iz knjižnice za prebrat. Ampak hočem povedati, na kakšen način razmišljam.). Če se testiraš, znanosti ne zaupaš, ampak se testiraš, da lahko greš v trgovski center. Če greš v samostojno živilsko trgovino, ne rabiš testa (danes sem bila prvič v Rifuzlu in sem pomislila, zakaj niso preverili PCT; najprej sem pomislila, ker so tako srčni, sedaj sem se spomnila, da očitno še vedno ne rabiš PCT za živilske trgovine, ki niso v trgovskih centrih).
In verjetno za P, C in T nisem navedla vseh razlogov, zakaj je nekdo P, C ali T. Tako gre. Ne obstaja samo en odgovor za P, C ali T. Samo zdaj se ne spomnim več kot enega.
Niti enkrat se nisem počutila nesvobodno. Ali svobodo mešajo z revščino? Nekdo, ki je reven, se je odločil, da se ne bo testiral vsak teden za to, da uporablja javni prevoz, ker mu bo zmanjkalo za najemnino, hrano, položnice. Ne bo se cepil, ker se noče cepiti. Je svoboden in se lahko odloči, da se ne bo cepil in se ne bo testiral. Ampak kako bo preživel? Ne more v službo z javnim prevozom, ker nima denarja za testiranje, cepil se ne bo.
In potem pridemo do tega, da ga sosed vsak dan pelje s svojim avtom v službo in nazaj. A je sosed cepljen? Testiran? Prebolel? Se ne more cepiti zaradi te in te bolezni? A je to tu sploh pomembno? Dva človeka, ki bi sicer bila drug proti drugemu, sta sedaj drug z drugim. Ni več naši in Drugi, ampak samo Naši.
Korona nas je združila? Resnično dvomim v to.
Morala bom še naštudirati, kaj je podatek in kaj informacija, ker sem o tem že malo pozabila. Verjetno narobe uporabljam ti besedi. Mogoče so to, kar v pol ure povejo na televiziji, samo podatki. Informacij pa je bolj malo. Saj ste videli v prejšnjih objavah, da pišem, kakšne so nekatere novice: čop, čop, čop, oglasi. In ja, to je v istem predavanju, kot šum. Očitno v prvem letniku nisem dovolj poslušala ali pa sem se kampanjsko učila. Sem se pa naučila bistvo, ki pa sem ga že povedala zgoraj. Na vprašanje vedno obstaja več odgovorov. Kontekst, kontekst, kontekst. Pa še marsikaj drugega kot kontekst.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 5.10.2021

5.10.2021 – Končno … Rifuzl!

Končno sem po 2 ali še več letih, odkar sama sebi govorim, da moram iti v Rifuzl (eno veliko željo sem si danes uresničila!), šla v Rifuzl! Jeee. :)
Seveda s trolo, da ne bo pomote.
Nimam avta zaradi osebnih razlogov. So pa še tudi drugi razlogi, zakaj nimam avta:
- ker se mi zdi absurdno, da se vsak dan po ena oseba vozi v avtu
- ker onesnažuje okolje
- ker z nakupi avtomobilov bogatijo korporacije in ker je nov avto že pol manj vreden, ko ga kupiš
- ker avtomobili delajo preveliko gnečo v mestu
- ker si želim samovozeči avtomobil (ne, nisem “za časom”, tehnologija me je vedno zanimala; pa saj veste, da mene kot bibliotekarko vse zanima)
Zadnje dni ravno razmišljam, ali nisem že ves čas po malo minimalistka, ker nikoli nisem imela ogromno stvari in včeraj sem se prav spomnila na eno osebo, ki mi je rekla, da me zadovoljijo že tako majhne stvari (kot je na primer neka čokoladica), da ne rabim veliko.
Odkar sem se dvakrat selila, sem v bistvu svoje stvari še zmanjšala, ampak to je bila posledica selitve, ne iz razlogov minimalizma. Pred časom sem res preveč zapravljala in si nakopičila preveč stvari. Tudi nisem morala delovati v takšnem okolju, ker sem vedno nekaj iskala in se potem živcirala zato, ker mi je to pobiralo dragoceni čas (ja, čas).
Mesa nikoli v življenju nisem marala pretirano. Če pomislim na primer na kakšen kos mesa, ki je zelo masten, mi obrača želodec. Rebrc ne maram. Sem jih jedla, ko sem še živela s starši, ampak to je bilo tako, iz vljudnosti in spoštovanja do kuharice. :)
Ne maram žolce in podobnih stvari. Ne maram mastnih zrezkov.
Če jem meso, jem piščanca, piščančje perutke, pleskavice, čevapčiče, hrenovke (vem, da je to vse not zmleto, fuj, ja), paštete (še slabše kot prejšnje). Svinjsko meso mi je dobro samo po dunajsko. V življenju sem jedla tudi že konjsko meso, je zelo dobro, če nima masti gor. Ampak konjskega mesa ne bom jedla nikoli več. Jedla sem tudi goveje zrezke v naravni omaki, so dobri, ampak nimam luštov, da bi jih jedla. Nikoli v življenju mi ni bilo toliko do mesa, kot mi je do sladkarij oz. čokolade.
Ribe jem zelo redko, ker ne maram obirati kosti. Vem, da so zdrave in da bi jih mogli jesti vsaj enkrat na teden, ampak jaz jih ne jem enkrat na teden. Lahko bi rekla parkrat na leto, v zadnjem času pa še to ne. Od morskih sadežev imam rada samo kalamare (pa če je kakšna hobotnica vmes – teh sprva tudi nisem marala). Ampak tudi te jem parkrat na leto, včasih sem jih jedla samo enkrat na leto za Silvestrovo.
O mleku in mlečnih izdelkih sem pisala že zadnjič. S tem se bom morala še veliko ukvarjati. Z mesom in ribami pa pač ne. Nikoli jih nisem pogosto jedla in jih tudi z lahkoto odstranjujem iz jedilnika. Ko se v trgovini sprehodim po mesnici, me zagrabi, da bi kupila perutničke, ampak če so v akciji; potem pa pomislim, kako ogabno mi je ratalo vse to meso na kupu. Pa še pakirano je v plastiko.
Danes sem opazila, da lahko v trgovski verigi kupiš riž na rinfuzo. Sicer ne vem, kako pride do trgovine (ali v plastiki, koliko odpadkov nastane pri transportu). Pri Rifuzlu je pri vsakem izdelku (na spletni strani) napisano, ali nastane kaj odpadkov pri dobavi izdelka, v trgovski verigi pač ne.
Pa še ravno sem poslušala en video na youtubeu, kjer je bilo povedano, da je boljše kupovati pri eni trgovini kot pa pri verigi trgovin. Torej, tudi če ima trgovska veriga riž (za riževo mleko ali za obrok) na rinfuzo, kupiš riž na rinfuzo v samostojni trgovini. In uganite, kaj? Rifuzl ima tudi riž na rinfuzo! :) )
S seboj sem vzela prazno škatlo od jajc, ker sem se namenila kupiti jajca, pa nekaj mlečnih izdelkov.
Jajca so tudi zanimiva tema, zadnjič sem na youtubeu gledala en video, kjer so trdili, da jajca dajejo jesti bakterijam v laboratoriju in da naj ne jemo jajc, ker potem vežejo bakterije nase v našem telesu. Nisem preverjala, ali je ta video relevanten ali ne, ker nimam časa sedaj za to. Sem pa gledala en slovenski video o kokoših na youtubeu, ja, in najverjetneje bom najprej vegetarijanka in potem, če se bom odločila, še veganka. Ampak za jajca se ne morem tako hitro odločit, kot se ne morem za mleko in mlečne izdelke.
Kmetijo Kukenberger poznam že od prej in tudi že od prej vem, da sprejemajo povratno embalažo.
V Rifuzlu sem za prvi obisk kupila 6 jajc, vegansko ragu omako, jogurt z vanilijo in en mlečni namaz z drobnjakom.
Zadnje troje je v stekleni vračljivi embalaži in se že veselim naslednjega obiska, ko jim bom to embalažo vrnila.
Vegansko ragu omako sem že poskusila, z njo sem naredila testenine (sicer ne domače, ampak do tega enkrat še pridemo – imam tudi strojček za špagete ipd.). Ne morem verjeti, da je lahko omaka brez mletega mesa tako dobra oziroma istega okusa kot, če bi imela dejansko mleto meso notri. Ne vem, kaj daje ragu omaki njen značilen okus, ampak čisto istega okusa je bila, kot če bi bilo mleto meso notri.
Pri pomivanju tega kozarčka z vegansko ragu omako sem se spomnila na otroštvo in nono, ko smo hodili s “kanglico” h sosedom po mleko. Se pravi večkratno uporabna embalaža. Pa kaj ni to isto? Končno delam nekaj zase in še obudila sem spomin na mojo nedavno pokojno nono. (Ne vem, koliko je za vas nedavno, še sama ne znam ocenit, na tem mestu ne bom povedala, koliko časa je dejansko minilo.)

Pred Rifuzlom sem šla v trgovski center, kjer sem kupila “šprico”, za katero sem se namenila, da bom z njo dozirala olje za kuhanje/cvrtje/pečenje. Je plastična (žal, ampak sem že nekaj časa razmišljala, kaj kupiti za olje, pa nisem našla alternative), stala je malo manj kot 2 €. (Bila je na oddelku za kuho, čeprav je imela gor papirček z navodili za čistilo z limono.) Ne deluje dobro, ker gre olje navzdol namesto, da bi šlo naravnost. Verjetno je namenjena ne tako gostim stvarem, kot je olje. Ampak bom nekaj časa vztrajala pri tem, dokler me ne bo zares razjezilo in dokler ne bom našla alternative. Sicer imam ekstra deviško oljčno olje v spreju, ampak to je potem embalaža na potisni plin (tega pa nočemo, ane).
V trgovskem centru sem malo gledala, kaj imajo (tako sem prišla do riža na rinfuzo), ustavila sem se pri bio izdelkih in skoraj kupila bio malinovo marmelado. Potem pa sem se spomnila, da kozarec ni vračljiv in je potem nisem kupila. Izgleda, da začenjam razmišljati kot zmanjškarji. Tudi o tem sem ravno zdaj slišala na enem youtube videu (ja, spet sem začela pogosteje gledati kanale, na katere sem prijavljena, in ki me zanimajo): da se moraš prisiliti, da razmišljaš na drugačen način, potem pa ti že pride v kri. Seveda sem za načelo refuse, reduce … In pri tej malinovi marmeladi sem se ustavila pri prvem. To pa tudi zato, ker sem pomislila, da imam še doma marmelado in Nutello (ja, žal, čokoladno je moja strast – bom tudi o tem razmislila, s čim se da zamenjati).
V bistvu sem začela tako: zavrni ali poišči alternativo. V Rifuzlu imajo tudi sadne in čokoladne namaze. In to bo moja alternativa marmeladi iz trgovske verige in Nutelli.

Kar se branja tiče … Prebrala sem knjigo Kako biti antikapitalist v 21. stoletju Erika Olina Wrighta. Če ne želite prebrati debele knjige Družba ničelnih mejnih stroškov Jeremyja Rifkina (sem jo enkrat prebrala, sedaj pa jo poskušam že tretjič drugič prebrat, a mi ne gre – beri prejšnje objave), potem lahko preberete to “skrajšano verzijo”. Sicer nista enaki (kako naj bo knjiga enaka knjigi, saj ni navaden jogurt), ampak se lahko iz obeh knjig potegne veliko vzporednic. Ni mi jih nihče priporočil; sama sem ju našla, sama sem se odločila, da ju preberem, nisem točno vedela, kaj me točno čaka v teh dveh knjigah, ampak sta potrdili moje razmišljanje in ga še dopolnili.
Sedaj pa se spet zakopljem v novo branje.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 5.10.2021

4.10.2021 – Šum

Sem si rekla, da danes ne bom več objavila. :)
Res mi ni všeč takšno bum poročanje na tv poročilih. „150“ kratkih novic v pol ure. Čop, čop, čop. A se ljudje sploh zavedajo, kaj poslušajo? Ne morejo niti zavzeti svojega stališča glede podatka, ki so ga prejeli, ker si novice sledijo iz minute v minuto. Kaj pa ozadje?
Ja, spet smo tam. Prebrala sem knjigo Erika Olina Wrighta Kako biti antikapitalist v 21. stoletju, kar se je zavleklo čez spored dnevnih tv novic. Malce sem hitela, da sem lahko pokukala v svet tv novic.
In potem, 2 hitri novici. Multimilijarder, ki je imel v lasti več nakupovalnih centrov, je umrl. Oseba, ki je narisala Mohameda s pasjim trupom, je umrla.
Kje, kdo, kaj?
O drugem sem brala v knjigi Obnašaj se!
Še preden se človek odloči, kaj naj s temi novicami, so že oglasi, ki subliminalno vplivajo nanj. Čop, čop, čop.
Kaj je prav in kaj je narobe? Da bi moral prvi živeti in da je prav, da je drugi umrl? Ali da bi moral drugi živeti in da je prav, da je prvi umrl? Kje je kontekst, kontekst, kontekst? Zakaj je prva novica pomembna za prebivalce Slovenije? Zakaj je druga novica pomembna za prebivalce Slovenije? Splošna razgledanost? Če pa verjetno večina sploh ne ve, kdo je prvi in kdo je drugi? A vi veste? Jaz ne vem, kdo je prvi. Niti ne vem, kdo je drugi, vem samo, da sem o karikaturi Mohameda s pasjim trupom brala v knjigi Obnašaj se, pa še to ne vem, v kakšnem kontekstu točno, saj zgleda ni bilo toliko pomembno z moje perspektive. Vem, da se je šlo nekaj o odpustiti, a ne pozabiti in kako vnuki nekoga oprostijo vnukom nekoga drugega, ki je storil slabo delo ali nekoga ubil. (Če sem si prav zapomnila, ker knjiga zajema res veliko področij in jih potem združuje.)
In zakaj spet samo negativne novice? Ali samo jaz dojemam, da so vse dnevne TV novice negativne? Ali pa so na splošno novice negativne in nimajo drugega za poročati?
Danes sem se malo igrala v COBISSu z ukaznim iskanjem. Želela sem izvedeti, če obstaja kakšna literatura s predmetno oznako čas in pod UDK 159.9 ter da ni zaključno delo (diplomska, magistrska naloga).
S pravilnim branjem informacij mi je z lahkoto uspelo vtipkati „matematično“ ukazno iskanje in sem našla 1 zadetek v knjižnici, v katero sem bila namenjena. To je knjiga Sarah Norgate: Beyond 9 to 5: your life in time.
Enkrat sem že napisala eno objavo o času na tem blogu, zato me je zanimalo, če pač obstaja kakšna takšna knjiga.
V knjižnico sem šla, ker sem si želela izposoditi dve knjigi, za kateri sem izvedela v Obnašaj se! (2. del). Misel, da je v tej knjigi oglaševanje teh dveh knjig iste založbe, ki je izdala Obnašaj se, pustimo za drugič. Ti dve knjigi sta navedeni kot vir, če kdo želi več informacij.
Zvečer sem zelo hitro našla PP predavanje, na katerem je „slide“ o šumu. Izgleda, da se mi koncentracija izboljšuje in da imam še kaj v spominu, kje je kakšno predavanje izpred 10 let.
Nikoli si nisem prebrala knjige Matematična teorija komunikacije (Shannon, Weaver, 1949).
Kar sem hotela povedati je, da je danes nastal šum pri komunikaciji z bibliotekarko v knjižnici.
Naj pojasnim. Vsakič, ko grem v knjižnico, si sama poiščem gradivo, saj sem bibliotekarka. Težave imam le, kadar je knjiga v skladišču, do katerega ne morem dostopati. Zadnjič sem si želela izposoditi Moč Zemlje in naravne magijske tehnike, vendar je ni bilo na polici. Rekla sem si, spet je iskana knjiga v skladišču. Vedno vljudno povprašam za pomoč. Bibliotekarka vedno najprej poišče knjigo na polici, jaz ji vedno prijazno povem, da sem točno tam že iskala. Potem gre pogledat v skladišče. Nato pride nazaj in ker v skladišču knjige ni bilo, pogleda na internetu, kako knjiga izgleda in se tudi posvetuje s kolegom bibliotekarjem. Potem gre spet iskat na polico. Potem ji pomaga kolega bibliotekar tako, da vstane in ji najde knjigo na polici. Problem je bil v tem, da je bila knjiga zamešana. Potem je ona njemu rekla nekaj v tem smislu, da ne ve, zakaj to delajo. Nisem mogla ugotoviti, ali se je to nanašalo na pospravljanje knjig po značnici ali na problem, ki ga je imel kolega pred sabo na zaslonu (zdi se mi, da sta nekaj preverjala v COBISS zapisu).
No, danes grem, kot običajno, med police, poiskat knjige, dve sem takoj našla, te angleške pa ne, ker je bila v skladišču. Moje preljubo skladišče!
Danes – isti postopek. Prijazno povprašam po knjigi, povem naslov. Potem me ni čisto razumela, zato ji pokažem tablico z zapisom v COBISSu. Potem mi reče, da gledam po UDKju. Potem ji rečem, da sem gledala pod 159.9. Potem gre do police in jaz za njo. Potem išče točno tam, kjer sem iskala jaz. Potem ji rečem, da ne vem, kako izgleda knjiga, da ne vem, kakšne barve je. To sem ji rekla zaradi tega, ker je za Moč Zemlje na internetu preverila, kako izgleda knjiga. Potem vzame eno knjigo iz police in mi kaže, „po tem se išče“ (verjetno je mislila značnico, ker je to storila zelo na hitro, kot da se ji mudi; no, saj se ji je, ker je imela še druge uporabnike za mano). Potem ji rečem, da sem tu že gledala in da so same slovenske (s tem sem mislila, da bi jo že videla z očmi, če bi med slovenskimi izstopala ena knjiga z angleškim naslovom). Ona mi reče, v smislu, da knjige po značnici niso ločene še na jezik besedila. Jaz ji rečem, da vem, ja.
Kako me lahko ima za takšno budalo? Naslednjič, ko bom iskala pomoč, bom rekla, prosim pojdite mi po to in to knjigo v skladišče. In ne razumem, zakaj v signaturi ne piše, da je knjiga v skladišču? Naj bodo dosledni in začnejo pisati v signaturo, da je knjiga v skladišču in ne na določeni polici v prostem pristopu.
Potem sem se spomnila še, zakaj prej dve leti nisem bila včlanjena v nobeno knjižnico. Ravno zaradi takšnih stavkov. Ne vem, a bi morala povedati, da sem bibliotekarka in naj me ne ima za tako neumno? Poleg tega me je še tikala. Ne vem, ali zato, ker sta v vrsti za pultom čakala dva otroka ali zaradi česa drugega.
Kot da bi bila spet v bivši službi, kjer sta kot stranki hodili dve bibliotekarki, kar mi je bilo mučno. Ker jaz kljub temu, da sem bibliotekarka, ne delam v knjižnici. Zdaj, ko redno berem in redno hodim v knjižnico, pa se bom morala še s tem mentalno ukvarjati. Sam’, enkrat ji bom prav rekla, da sem bibliotekarka in naj mi že prinese tisto knjigo iz skladišča.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 4.10.2021

Naslednja objava Prejšnja objava


Kategorije

Tagi